Kot so sporočili iz Slovenskega mladinskega gledališča, publicistka in kritičarka v svojem članku ni pozabila omeniti, da se Slovenija, sploh glede na svojo majhnost, ponaša še z lepim številom zanimivih mladih režiserjev in režiserk, Nina Rajić Kranjac pa je po njeni oceni ena najbolj vznemirljivih svoje generacije. Izpostavila je žanrsko in poetsko raznolikost njenega opusa, njegovo poudarjeno živost in "opojno gledališkost". Kot eklatantna primera njenega ustvarjanja je omenila predstavi Solo in Angeli v Ameriki, ki sta nastali v Slovenskem mladinskem gledališču, prva v koprodukciji z Masko.
Natashe Tripney je svoj članek začela s pogledom na leto 2018, ko so podoben članek objavili v The Guardianu. Eden od petih izbrancev je bil tedaj režiser Oliver Frljić - in vsa peterica imenovanih je odtlej utrdila svoj sloves tudi na Otoku, ki ima (pre)malo stika z gledališčem preostale Evrope, kot v članku ugotavlja avtorica. V podobnem poskusu je tokrat izbrala novih pet prodornih režiserk in režiserjev.
Poleg Nine Rajić Kranjac so v izboru še poljski režiser in soustanovitelj interdisciplinarnega kolektiva Identity Problem Group Lukasz Twarkowski, čigar uprizoritve so pogosto spektakelskih razsežnosti s poudarjeno potopitveno komponento, grški režiser albanskih korenin Mario Banushi, čigar dela so poudarjeno intimna in pogosto zelo osebna, belgijska piska in režiserka Lisaboa Houbrechts, ki se posveča tako dramskemu kot opernemu gledališču, v zadnjih sezonah močnim ženskim dramskim likom, kot so so Medeja, Yerma ali Mati Korajža, ter avstrijsko-nemška režiserka Fritzi Wartenberg, ki se posveča izrazito feminističnim temam, njena dela pa so izrazito likovno učinkovita.
