Tokratna fotografska razstava Globoko učenje/Metafizika dreves Gregorja Radonjiča v Likovnem razstavišču UKM pomeni njegovo prvo samostojno predstavitev drevesne motivike v kakšni galeriji, čeprav so fotografije dreves in gozdov izšle že leta 2020 v fotoknjigi Drevesa.
Po Radonjičevih besedah se od takrat vse bolj sistematično posveča problematiki dreves in gozdov kot celovitemu in enemu najbolj kompleksnih ekosistemov na planetu. Skozi svoje fotografije sporoča, da smo živa bitja zaradi svojih intelektualnih, psiholoških in čustvenih značilnosti nad umetno inteligenco, pa naj bo še tako pametna, saj ta ne premore celotnega spektra sposobnosti živih bitij na sploh, še najmanj pa človeške osebnosti in sposobnosti odločanja na podlagi humanosti in ne le golih, brezčutnih dejstev.
Od tod tudi deljeni naslov Globoko učenje (ki v tem primeru predstavlja antipod znanstvenemu terminu razvoja umetne inteligence, UI) po eni strani ter Metafizika dreves po drugi, saj se navezuje na vse nedoumljive razsežnosti živih bitij, tudi nečloveških, v katere moremo in moramo prodirati z drugačnim, kompleksnejšim in globokim učenjem.
Leta 2022 se je po velikih požarih odpravil na Kras in posnel serijo fotografij kraških gozdov neposredno po požaru (Kras 22). Ob omenjeni seriji se Radonjič tokrat predstavlja še s serijo fotografij z naslovom Interakcije. V fotografskem opusu Gregorja Radonjiča zavzema ciklus Kras 22 čisto posebno mesto, saj se je prvič soočil s takšnim opustošenjem narave, ki ga je povzročil naravni element – ogenj. Zapisal je, kako globoko so se vanj vtisnili občutki ob srečanju z mrtvimi, črnimi, pokončnimi drevesi, s pepelom prekritimi, sivimi, kamnitimi kraškimi tlemi, vonjem po zažganem lesu, tihoto pogorišča. To ga je spodbudilo, da je na svojih fotografijah poudaril barvitost osvetljenega ozadja v rdečih, rumenih, zelenih in sivkastih odtenkih, ki posredujejo vtis mističnega žarjenja, morda celo napoved vstajenja umrle narave.
Za pričujočo razstavo se je odločil ustvariti tudi serijo fotografij manjšega formata, na spodnjo polovico paspartuja je prilepil listje in odpadlo lubje, ki ga je našel in situ v gozdu. Obiskovalec razstave bo tako vstopil v "objem" gozdov in skušal vsaj delno podoživeti metafiziko narave, ki je ne more niti posredovati niti posedovati umetna inteligenca, da se morda od narave začne (ponovno) "globoko učiti".
