Naredi si sam svet

Zgodbe iz mesta Rič-Rač so prvič izšle leta 1962. Torej takrat, ko še ni bilo Pionirskega doma, v katerem je Lojze Kovačič potem 27 let vodil delavnice lutkovnega in literarnega ustvarjanja. Če beremo zgodbe iz te perspektive, se zdi avtorjeva kasnejša odločitev za lutke tako rekoč nujna - čeprav so "oživljeni predmeti" v literaturi za otroke stalnica, so redko tako živi kot v zgodbah Lojzeta Kovačiča. Animacija kot postopek obujanja je njegovim zgodbam imanentna. Seveda pa to verjetno ni edini razlog za svežo obuditev njegovih zgodb. V njih je toliko več. Igrivost, ustvarjalnost, vzgojnost, predvsem pa veliko empatije do otrok.
Interakcijski model uprizoritve je trikotnik - med očkom in dvema sinovoma -, ključni strukturni lik pa je krog: med posameznimi zgodbami, med realnim in fantazijskim, med budnostjo in sanjami, med resnostjo in igro ni rezov, temveč krožno prehajanje. Zato na sredini odrskega prostora dominira velika lesena vrteča se okrogla miza, ki je dom, svet in narobesvet junakov. Po njej igralci premikajo majhne arhaične lutke majhnih fantkov in sijajne - prepoznavno junakovićevske - na videz na hitro skicirane/izdelane/dodelane predmete, ljudi, živali.
Raznovrstne, vendar v osnovi preproste lutkovne tehnike demonstrirajo otroške fantazijske projekcije. Ko realnost oživi, prerastejo fantki v najmočnejše, najbolj prestrašene, najbolj raztresene na svetu, vsakodnevni predmeti pa so njihovi tovariši, sogovorniki, vzgojitelji.
Kovačičev besednjak je bogat in uprizoritev ga ne osiromaši. Šatuljica ostane šatuljica in babičin cvetličnjak in brzojavna žica prav tako vztrajata. In konji še vedno hodijo tudi po mestnih cestah.