Selektorica 33. Dnevov komedije Tereza Gregorič je v tekmovalni program uvrstila osem predstav, ki so se potegovale za nagrade strokovne žirije in nagrado občinstva, še sedem uprizoritev pa je publika videla v spremljevalnem programu. V strokovni žiriji so bili Tajda Lipicer, Nebojša Pop-Tasić in Miranda Trnjanin in odločili so se tako.
"Igriva, tudi spogledljiva provokativnost in neverjetno kratek reakcijski čas na aktualne družbene nesmisle"
Če je treba, pokažejo hudiču rit
Nagrado žlahtna komedija je prejela uprizoritev Tatovi podob kolektiva The Feminalz v produkciji Zavoda Emanat. "Tehnoburlesko Tatovi podob zaznamuje igriva, tudi spogledljiva provokativnost in neverjetno kratek reakcijski čas na aktualne družbene nesmisle. Njihova predloga izhaja iz vprašanj narodne identitete, mačizma, političnega populizma, stereotipnih reprezentacij in medijske patetike. S krajo in postopnim izkrivljanjem teh podob z zaletom komentirajo hinavščino normativnosti družbenih konstruktov, kot so 'žensko', 'moško', 'naše' in 'vaše'. Vsebine stopnjujejo do meje transgresije ter v kombinaciji s preprostimi uprizoritvenimi postopki dosegajo satirično ostrino, ki se že v naslednjem trenutku spreobrne v katarzično soočenje. Status kanoniziranih družbenih kodeksov destabilizirajo prav s tem, ko se požvižgajo na malomeščansko maniro dobrega okusa, hudiča pa odženejo tako, da se mu smejijo v obraz, in če je potrebno – mu pokažejo rit."
Komedija o zgodovini nasilja
Nagrado žlahtni režiser je prejel Matija Solce za uprizoritev 3JA! v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje. "Režija Matije Solceta se v urbanem predmetno-gledališkem omnibusu vrši kot sprotno komponiranje žive, eklektične in kompleksne partiture, ki dovršeno snuje relacije med intervencijami v javni prostor, maskami, predmeti, številno igralsko zasedbo, glasbo, avtorskimi miniaturkami ter improviziranimi trenutki, prepuščenimi naključju. S humorjem in satiro secira veličino trojanskega mita, da bi osvetlil njegovo resnično naravo – pravzaprav naše dojemanje tako zgodovinskih kot sodobnih mitov nasploh, ki so prepleteni z zgodovino nasilja in genocidov in ki se morebiti začnejo z na videz nedolžnimi vzkliki lokalpatriotizma. V realizacijo tega mita spretno umesti gledalca, ga povabi, naj vanj vstopi: kar 'naprej, naprej, naprej', in ga tako postavi na mesto protagonista. Solce v prepletu različnih komedijskih zvrsti in tehnik izpostavi komedijo kot žanr, ki enakovredno zahteva tako lahkotnost, ludizem in humor kot tudi intelektualni izziv za gledalca. S tem poudarja, da komedija ne more obstajati brez kontekstualne umeščenosti in kritične obravnave družbenega trenutka."
Ameriška predsednica ali vinska kraljica - kakšna je razlika?
Nagrado žlahtna komedijantka je prejela Lina Akif za vlogi v predstavi Tatovi podob. "Lina Akif v tehnoburleski Tatovi podob ustvari upodobitev užaloščene in poražene Kamale Harris in simpatične Štajerke, ki se poteguje za naslov vinske kraljice. Njena igra je jasna, natančna in izrazita. S telesom, kretnjami in obrazno mimiko prefinjeno parodira ameriško predsedniško kandidatko. Prizor s pretiranimi gestami in emocijo stopnjuje do točke absurda, s čimer preseže imitacijo in oriše sliko aktualnega bizarnega političnega dogajanja.
Nasprotno pa Lina Akif nastop vinske kraljice gradi s spontanostjo, z improvizacijo in neposrednim naslavljanjem gledalca. Njena Štajerka je simpatična, vesela punca, pri kateri se lokalpatriotičen ponos na koncu sprevrže v histerijo nestrpnosti.
Lina Akif se izkaže kot izvrstna komedijantka, ki s svojo močno igralsko prezenco, drzno performativno držo v gledalcu na eni strani izvablja smeh in na drugi povzroča čustvene pretrese. Četudi sta njeni točki začinjeni z obilico humorja, služita kot opomin, v kakšnem svetu živimo, pa si ne bi želeli."
Glas, duh in duhovitost množice
Nagrado žlahtni komedijant je prejel Iztok Mlakar za vlogo Uga v predstavi Pegule. "Iztok Mlakar je komedijant v najvišjem pomenu besede. V predstavi Pegule je ne le igralec, temveč tudi avtor teksta in glasbe.
Sodoben in kritičen je že sam način uprizoritve, ki nam ga v prologu razloži Iztok Mlakar – igralec, preden se prelevi v Uga, lik iz komedije. To je teatro povero, revno gledališče, ki nima denarja za scenografijo, zato je scenografija mentalna – v gledalčevi glavi. Tudi prenekateri gledalec nima denarja za razkošno scenografijo lastnega življenja. In Ugo je častni in osamljeni revež, odpuščeni delavec Javne kanalizacije, se pravi čistilec tujega dreka, ki ga nečastnost našega novega sveta in družbe pahneta v eksistencialni drek življenja. A iz svoje osamljenosti in uboštva predstavlja glas, duh in duhovitost neke množice, neko splošnost. Njegov humor je oster in pronicljiv, obenem pa ganljiv.
Iztok Mlakar je formo renesančne komedije prenesel v naš čas in v tem okviru preigrava sodoben družbeno-politični kontekst. Njegova satira je nekje na meji med tragedijo in komedijo, ker je trpka, a ni agresivna, ne stremi le k razobličevanju neke družbene situacije ali laži, temveč k ponovni vzpostavitvi porušenih okvirov.
Mlakarjeva satira je inteligentna, stilsko visoko kakovostna, a široko sprejeta, lahko bi rekli celo, da je ponarodela. Zato brez zadržka lahko rečemo, da je Iztok Mlakar ne le žlahtni komedijant, temveč – legenda."
Tudi publika je izbrala svojo žlahtno komedijo - največ glasov je dobila 3JA!, "gledališko- glasbeni ambientalni omnibus" v režiji Matije Solceta, produkciji SLG Celje in izvedbi domačega ansambla s pridruženimi igralci in glasbeniki.
