Na dvorišču z Anjo Golob

Deset let Živih dvorišč in deset let od prve pesniške zbirke Anje Golob

Kot da si pri nekom doma, ampak vseeno v prostoru skupnosti.
 
Kot da si pri nekom doma, ampak vseeno v prostoru skupnosti.  
Tadej Regent
Datum 24. avgust 2020 15:47
Čas branja 1 min

V nedeljo zvečer je na dvorišču na Vojašniškem trgu 6, enem tistih, ki so nam jih odkrila Živa dvorišča, nastopila Anja Golob. Dvorišča so si jo zaželela za zaključek praznovanja svojega desetega rojstnega dneva. Naneslo je, kot je ugotovila voditeljica pogovora Zora A. Jurič, da je minilo deset let tudi od prve pesniške zbirke Anje Golob V roki. Desetletje, v katerem so sledili še tri pesniške zbirke, dve Jenkovi nagradi, založba VigeVageKnjige, udarne in popularne kolumne ter facebook zapisi in performansi, v katerih vztrajno opozarja, da je to tudi desetletje zatona slovenske kulturne politike. Anja Golob se zdi človek, za katerega rečemo, da poezijo živi. Ampak kaj pravzaprav pomeni poezijo živeti? Pomeni tudi, da je umetnost del življenja. In v naši družbi to ni.
V nedeljo zvečer se je izrisoval "portret mladenke v ognju" (domislica Zore A. Jurič) zgolj ob brlenju svečke, tako je tudi brala poezijo. Bilo je tako, kot mora biti na Živih dvoriščih: kot da si pri nekom doma, ampak vseeno v prostoru skupnosti. Bilo je intimno in komorno, ampak odprto. 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
Se strinjate, da vse nepokopane žrtve povojnih pobojev dobijo grob na ljubljanskem pokopališču Žale?
Da, Ljubljana je najbolj logična izbira, tam je tudi spomenik žrtvam vseh vojn.
28%
211 glasov
Pokop je civilizacijska dolžnost, lokacija je drugotnega pomena.
21%
158 glasov
Smiselno jih je pokopati blizu krajev prikritih grobišč oziroma kostnic.
19%
138 glasov
Ne, zakaj pa?
22%
166 glasov
Ne vem, ne razmišljam o tem.
9%
70 glasov
Skupaj glasov: 743