(MLADI KRITIK) Festival, ki razgalja skrite plasti tehnologije

Mednarodni festival računalniške umetnosti je v Mariboru že dolgo nepogrešljiv del kulturnega dogajanja. Od prve izvedbe leta 1995 se je svet digitalnih tehnologij preobrazil v nepredstavljivi meri. Prav zaradi te preobrazbe festival vsako leto znova potrjuje svoj pomen: nikoli ni bil namenjen zgolj predstavitvi novih tehnoloških možnosti, temveč predvsem kritičnemu premisleku o njih.

Letošnja izvedba je nosila naslov Ezoterična ekotehnika. Iracionalna komputacija in zarotniško mreženje, ki deluje zelo kriptično, a smo po ogledu razstavišč nekoliko bolje razumeli sporočilo festivala – umetnost mora biti politična, odgovorna in skupnostna. V času, ko umetna inteligenca in globalne tehnološke korporacije določajo ritem sveta, festival ni zapadel v fascinacijo nad novim, temveč je opozarjal na zlorabe in iskal alternative. Na razstavah smo se tako srečali z deli, ki so z vključevanjem antičnih simbolov, kozmologije, zaščitnih znamenj in ritualov, spominjajoč na religijske, upravičili v naslovu obljubljeno ezoteriko (obstoječe onstran razumljivega). V nekaterih razstaviščih pa smo se srečali tudi z deli, ki z naslovom nimajo neposredne povezave in so raziskovala druge tematske svetove.

Na festivalu se je predstavilo 26 domačih in mednarodnih umetnic, umetnikov in umetniških skupin. Posebna pozornost je bila namenjena mladim ustvarjalcem, kar je eden nezanemarljivih dosežkov festivala: omogoča prostor, kjer se lahko nova generacija avtorjev sreča z uveljavljenimi praksami in dobi platformo za izražanje. Širok spremljevalni program je temeljil na številnih performansih, pogovorih s kuratorji, umetniki in drugimi vpletenimi v svet računalništva. Festival je zaobjel celotno središče Maribora. Osrednja razstava se je letos realizirala v Minoritski cerkvi, kar se je izkazalo za posrečeno odločitev. Kontrast med sakralno arhitekturo in izrazito sodobnimi, pogosto politično nabitimi deli je ustvaril dramatičen ambient, v katerem so se prepletale različne zgodovinske in ideološke plasti. Poleg osrednjega razstavišča so program oblikovali še razstave in projekti v Kulturnem inkubatorju, galeriji Media Nox, Studiu+ in Hiši arhitekture na Fakulteti za arhitekturo. Ta razpršena zasnova je dala festivalu dinamiko in je zarezala v različne urbane prostore mesta.

Najbolj impresivno razstavišče je bilo nedvomno Minoritska cerkev, ki je obiskovalca postavila pred napeto razmerje med zgodovino in sedanjostjo. Kot idejno izhodišče Ezoterične ekotehnike je instalacija Staša Vrenka, Pragovi prečeni, s pomočjo elektronsko-skulpturalnih enot predstavila delovanje zaprtega ekosistema, ki se preživlja po principu sožitja in ravnovesja. Delo, ki je zajemalo bistvo letošnje tematike, je ponazarjalo, da tehnologija ni ločena od narave, ampak vstopa v razmerje z njo – včasih harmonično, pogosto pa uničujoče. S()fia Braga je razkrivala skrite mehanizme navidezno nedolžnega objavljanja tiktok vplivnežev, ki opravljajo delo novodobnega digitalnega suženjstva – ne podrejajo se drugim ljudem, pač pa algoritmu. Zanimivo intervencijo v ruševinah cerkvenih temeljev je predstavil projekt Ginevre Petrozzi, ki je združil antične simbole s sedanjostjo in ustvaril "ruševine prihodnosti", ki bodo za zanamce evocirale nove interpretacije.

V osrednjem razstavišču se je najbolj izrazila z žarometi osvetljena instalacija Ioane Vreme Moser. Pod cerkveno kupolo so bile na podstavkih nameščene Arzenove balerine - hibridi kozmetičnih izdelkov in nekakšnih elektronskih nadzornih naprav, ki so razkrivale nesluteno povezavo rdečih šmink s tehnologijo in izpostavljale, kako se intimni rituali ličenja prepletajo s sodobnimi praksami skoraj obredne rabe tehnologije. Strupene kovine, nekoč sestavni del ženske kozmetike, danes najdemo v modernih računalniških napravah. Zaradi vsebnosti določenih kovin šminka postane polprevodnik, ki lahko lovi radijske valove. Projekt je vseboval kritični komentar na pretekle prakse in predstavil zgodovinski kontekst rdeče šminke kot "orožja" v boju proti fašizmu, ko so njihove komponente celo izdelovali iz strelnih nabojev.

Sekundarna razstavna prostora v Kulturnem inkubatorju in Studiu+ sta prostor namenila študentom in mladim akterjem, ki ustvarjajo znotraj medija računalniške umetnosti. Razstavišči je povezovala interaktivnost del mlajših ustvarjalcev. Ta so bila v Studiu+ pod naslovom Kres – Tleče iskre slovenske digitalne umetnosti združena v poganskem ritualu zbiranja ob ognju. Obiskovalci smo bili povabljeni k raziskovanju: zanimiva zasnova razstave je vabila, da smo iz "samopostrežnega bifeja" vzeli miško in tako začeli raziskovati virtualne svetove v ognjišču. Dela se je dalo doživeti tudi naivno, brez konteksta – za tiste željne razlage pa je bil na voljo interaktivni zaslon z vsemi podatki. Nekatera dela so bila kritično opredeljena do aktualnih družbenih, ekoloških in tehnoloških problematik: od projektov, ki so evocirali postapokaliptičen svet (Matej Mihevc), do prikupne video igrice, kjer si kot organizem raziskoval spreminjajočo se Arktiko, uničeno zaradi globalnega segrevanja (Edina Muftić); spet druga pa so delovala zgolj estetsko in so se tako oddaljila od krovne teme – kot na primer grafična animacija Nika Zelenika ali animiran konj Jake Juhanta. Tako sta kot rdeča nit znotraj razstavišča ostala zgolj medij in grafični prikaz ognja, ki v vlogi ohranjevalnika zaslona buči iz deseterice monitorjev, dokler nismo vanje priklopili miške.

Segment V fokusu je v galeriji Media Nox predstavil avstrijski kolektiv Stadtwerkstatt. Njegova pretekla produkcija je bila strnjena v obsežno instalacijo v vhodnem delu galerije, medtem ko je za festival ustvarjeno ambientalno delo nosi naslov MEGLA JE MEDIJ. Njihova praksa je dokumentarna, a hkrati performativna: instalacija je z gosto meglo, bliski luči, televizijskimi zasloni in svetlobnimi panoji v kletnem prostoru oblikovala intenzivno, skoraj agresivno okolje, ki je obiskovalca fizično preplavilo z občutkom kaosa in zmanjšane (pred)vidljivosti – megla je postala medij dezorientacije.

Hiša arhitekture je znotraj festivala prostor ponudila pedagoški razstavi s poudarkom na izobraževanju najmlajših uporabnikov tehnologije. Interaktivne naloge, ki simulirajo delovanje algoritmov ali spodbujajo razmislek o preživetem času pred ekranom in vplivu, ki ga ima tehnologija na okolje, so ponudile kritičen vpogled v tehnološki vsakdan. Pomanjkljivost je bila odsotnost slovenskih prevodov, kar nekoliko omeji dostopnost sicer dobro zamišljene predstavitve, ki pa je sicer delovala bolj kot ločena enota znotraj festivala, saj s samo krovno tematiko ezoteričnosti ni imela skupnih točk.

MFRU je več kot zgolj pregled novih umetniških praks. V času, ko svet pretresajo vojne, ekološke krize in tehnološki premiki, festival zavzame jasno politično stališče. Dela izpostavljajo digitalno izkoriščanje, okoljske posledice tehnologije, nadzor nad informacijami in mehanizme družbenega vpliva.

Kljub raznolikosti vsebin je festival uspešno povezal različna prizorišča s premišljeno grafično podobo. Vsak prostor in umetnik, ki je razstavljal v glavnem razstavišču Minoritske cerkve, sta imela svoj vizualni simbol. Osnovne informacije so bile zbrane v tiskanem priročniku, spletna stran pa je omogočala enostaven dostop do programa festivala in pregleda njegove zgodovine. MFRU je znova dokazal, da računalniška umetnost ni le stvar tehnologije, ekranov in čipov. Je polje, kjer umetniki razmišljajo o prihodnosti sveta – pogosto distopično, a z upanjem, da se v skupnosti rojevajo alternativne prihodnosti.