Sedmi junij 1992 še naprej ostaja datum, ki buri duhove v slovenski javnosti. Atentat na Ivana Krambergerja tudi po skoraj treh desetletjih še vedno ostaja nerazrešen, neizpodbitno ostaja le dejstvo, da smo tisti dan izgubili najbolj edinstvenega in samosvojega politika v zgodovini samostojne države. Režiserka Maja Weiss je zdaj združila moči z njegovim sinom in posnela dokumentarec Beli bojevnik v črni obleki (2021), ki ga bodo nocoj prikazali v Lutkovnem gledališču v Mariboru (ob 19. uri). Konkreten motiv za nastanek filma je še toliko bolj kritičen: dejstvo, da to fascinantno poglavje iz zgodovine slovenske države počasi uhaja iz našega kolektivnega spomina.

"Spomin vedno bledi, tudi v tem primeru. Stvari izginjajo, ker se ljudje staramo. Krambergerjeva generacija je danes stara 86 let. Jaz sem stara 56 let, točno toliko, kot je bil Ivan Kramberger, ko je bil 7. junija 1992 umorjen. Jaz se ga seveda spomnim, že takrat sem ga videla v živo. Dobro je, da se zavedamo tega bledenja spomina o njem, tako jaz, predvsem pa njegov sin."

Kramberger je tako z videzom kot z značajem zelo izstopal v takratni politiki. V Slovenijo je tik pred samostojnostjo prinesel svoje izkušnje z Zahoda, zaradi česar je na nek način ostal nerazumljen.

"Opravljal je pionirsko delo na področju podjetništva in humanitarstva. Ne smemo pozabiti, da je to vendarle še vedno bil čas socializma in da takrat tovrstne podjetniške iniciative še ni bilo. Po 30 letih tranzicije se danes mnogo bolj zavedamo, da se je treba v današnjem sistemu znajti in preživeti prav na takšen način. Gre za znanje, kako stopiti na trg ali kako biti samostojni podjetnik. V socializmu je bilo samoumevno, da vse čaka neka služba v javnem sektorju. Ljudje takšne pionirske miselnosti niso bili vajeni. K nam je prišel s svojimi izkušnjami iz demokratične Nemčije. To obdobje njegovega delovanja v tujini niti meni ni bilo tako zelo znano. Njegova vloga v Nemčiji je bila bistveno večja, kot si ljudje mislimo. V filmu vidimo odlomke iz njegovih nastopov na nemški televiziji. Takšnega gradiva je še kar precej."

Vsako ustvarjanje dokumentarnega filma je hkrati tudi dejanje raziskovanja in razkrivanja še neznanih informacij. Na kakšen način vaš film širi tisto, kar smo o Ivanu Krambergerju vedeli do sedaj?

"Mislim, da film predvsem v obliki portreta zajame neke bistvene, a razpršene stvari, ki so bile do sedaj dosegljive v raznih člankih in dokumentih. Film ima moč, da takšne vire sestavi v celoto ter jih predstavi občinstvu. Na ta način se gledalec zaveda moči njegove biografske zgodbe in s pomočjo zgodovinskega konteksta vidi Krambergerjevo vlogo v celotni časovnici od prvih demokratičnih volitev do danes. Poudariti pa moram tudi, da se je v Pokrajinskem arhivu v Mariboru po 30 letih odprl zapečateni arhiv, ki jim ga je gospa Marjeta Kramberger, Ivanova soproga, dala v hrambo. To je tako meni kot njegovemu sinu razkrilo marsikaj novega. V tem arhivu se skriva še marsikaj, gradiva je vsaj še za kakšen film, če ne več."

Med gledanjem filma so se mi vzbudile vzporednice z dokumentarno različico filma Oliverja Stona o atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja. Tudi v vašem filmu pomemben del namenjate atentatu na Ivana Krambergerja in ravno tako omenite teorijo zarote. Vendar je Stone odločno zavzel svoje stališče do atentata, vi pa ste se raje odločili, da predstavite različne poglede na ta tragični dogodek. Kako utemeljujete takšen pristop?

"Dva razloga sta. Prvi je ta, da je film nastal tako rekoč v treh mesecih. Ne glede na to, da sva bila z Ivanom Krambergerjem mlajšim v stiku že celo desetletje in da sva bila v tem času s predlogom igrano-dokumentarne zgodbe dvakrat zavrnjena pri Slovenskem filmskem centru. To, da se lotiš takšnega umora in ga raziskuješ, je delo, ki vzame kakšni dve leti. Šele potem bi mu morda prišli do dna. Kot drugo pa moram povedati, da so bili poleg tistih, ki so odklonili sodelovanje pri filmu, tu tudi tisti, ki so govorili z mano, a so jasno povedali, da dokler določeni ljudje še živijo, o tem dogodku nočejo javno govoriti. Nekdo mi je celo rekel: 'Gospa Weiss, samo da ne bodo potem rekli, da ste padli s kakšnega mostu ali da ste naredili samomor.' Moj odgovor na to je bil, da mislim, da smo 30 let po umoru vendarle dovolj zreli, da takšnih in drugačnih dolgih rok, ki izhajajo iz represije prejšnjega sistema, ni več. Ta gospod mi je rekel, da sem še vedno malo naivna. Nekateri drugi v filmu niso nastopili, ker se bojijo. Očitno za nekatere generacije te dolge roke še vedno delujejo. In zaradi tega je film takšen, kot je. Sama menim, da se te stvari dajo raziskati do konca. Tudi Ivan Kramberger mlajši v filmu pove, da je treba verjeti v pravno državo in v opravljene preiskave. A dokler nimamo drugih informacij, je to to. Zato sem zbrala različne poglede, ker ni bilo možno zaključiti stvari. Za to je potrebno bistveno več časa. In tudi poguma."

Izstopajoča sekvenca v filmu prikazuje prisrčen dogodek po volitvah leta 1990, ko je Kramberger domov na kosilo povabil vse svoje predsedniške tekmece, čeprav je predsedniško tekmo izgubil. Ali mislite, da bi v današnji, skrajno polarizirani politični krajini takšen politik, kot je bil takrat Kramberger, še lahko učinkovito odigral takšno povezovalno, spravljivo vlogo?

"Trenutno ne in takšnega politika tudi ni. Ko danes gledam na pluralnost našega političnega prostora, v tem vidim, da pač politika bije neke svoje boje za oblast. Sama te razdvojenosti ne vidim kot nekaj strašno problematičnega. Volitve so blizu in ljudje bodo volili. Ne trpim preveč, ko gledam te politične boje. Živimo v času kontradiktornosti. Vsekakor pa mislim, da se s tem izgublja veliko energije, ki bi se lahko usmerila v neke bolj pozitivne stvari. Predvsem na socialnem področju je država še vedno šibka in slabo deluje."

Vaš film je eden redkih pri nas, ki pripovedujejo resnično zgodbo s področja politike. Zakaj je kljub tako turbulentni politični pokrajini, kjer se zgodbe ponujajo kar same od sebe, pri nas tako izredno malo političnega filma?

"Pri nas imamo televizijsko oziroma novinarsko produkcijo, ki odpira ta prostor. Mislim, da imajo ljudje znotraj tega možnost, da javno nastopajo in povedo svoje mnenje. A kot družba se še vedno učimo. Še vedno smo na začetku naše demokracije, pa čeprav pravijo, da si pri 30-ih že odrasel. Sama sem denimo televiziji predlagala, da bi naredili serijo o drugi svetovni vojni, na način, da bi bila pri tem objektivna, da bi vključila tri zgodovinarje z različnimi pogledi ter bi z različnih plati povedali svoja mnenja o ključnih dogodkih, da bi si lahko tudi gledalci ustvarili svoje mnenje o tem. In na podlagi dokumentov, seveda. Tega imamo premalo. Ampak urednik je takrat rekel, da to pa nikakor ne, ker so že imeli eno oddajo o tem in so jim telefoni po predvajanju kar naprej zvonili. Mislim, da bi tukaj morali biti bolj demokratični in bolj pogumni, tako v medijskem prostoru kot na nacionalni televiziji."