Tudi med pisatelji so že prve žrtve koronavirusa. Okužbi z novim virusom je podlegel 71-letni čilski pisatelj Luis Sepúlveda. Kot azilant je večji del življenja preživel v Evropi. Umrl je šest tednov po tem, ko je bil pozitiven na testiranju za koronavirus. Okužil se je skupaj z ženo, pesnico Carmen Yanez, na kongresu književnikov Correntes d'Escritas na Portugalskem. Od konca februarja, ko se je okužil s covidom-19, je bil hospitaliziran v Centralni univerzitetni bolnišnici v Oviedu v Asturiji. Desetletje je živel v španskem mestu Gijon. Bil je prvi pacient z diagnozo covid-19 v tej španski regiji.
Luis Sepúlveda je kot azilant večji del življenja preživel v Evropi. Bil je tudi novinar, scenograf, režiser in čilski politični aktivist, prepričan okoljevarstvenik, "zaščitnik nezaščitenih". Po nobelovcu, pesniku Pablu Nerudi je bil najbolj mednarodno znan in prodajan čilski pisatelj.
Sepúlveda se je rodil leta 1949 v kraju Ovalle, severno od čilske prestolnice Santiago. Že v mladih letih je bil goreč aktivist. Po državnem udaru Augusta Pinocheta leta 1973 je bil za dve leti in pol zaprt in mučen, zatem pa je bil po posredovanju organizacije Amnesty International poslan v domači pripor, od koder se je umaknil v podzemlje.
Potem ko je bil leta 1977 izgnan, se nikoli več ni vrnil v Čile. Kot aktivist je deloval v Braziliji, Paragvaju in Ekvadorju, kjer je bil del Unescove ekspedicije med staroselce ljudstva Shaur - nato pa se je ustalil v Evropi, kjer se je naučil tekoče francoščine, italijanščine in angleščine, že prej pa je znal nemško (jezika se je naučil v zaporu). Najprej se je iz ljubezni do Novalisa in Hölderlina naselil v Hamburgu. Med letoma 1982 in 1987 je bil član Greenpeacea in delal na eni od njihovih ladij. Je avtor več kot 20 knjig, poleg romanov je pisal tudi basni, potopise, scenarije in eseje. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Izjemno priljubljen je v Italiji, kjer so prodali več kot osem milijonov izvodov njegovih del.
Mednarodno slavo je doživel v 80. letih prejšnjega stoletja z romanesknim prvencem Starec, ki je bral ljubezenske romane, v katerem opisuje usodo Antonia Joséja Bolívarja Proana, ki se je kalil med Indijanci, njegova največja sreča pa je bilo dejstvo, da zna brati. Po romanu iz leta 1988 so posneli tudi film, v katerem je nastopil Richard Dreyfuss. Knjiga je bila prevedena v 46 jezikov.
V slovenščino ga je prevedla Vesna Velkovrh-Bukilica - Zgodba o polžu, ki je odkril pomen počasnosti; Zgodbo o mačku, ki je naučil galebko leteti, pa je, tako kot Starca, ki je bral ljubezenske romane, prevedla Blažka Müller Pograjc.
