Vanessa Čokl
Dopoldan pregori stari televizor, pred katerim sijajna Maja Končar joče, ko čez mali ekran škatle leti slika, črno-bela, tista, ki jo zmore umiriti edino sobna antena. Slika nekih davnih telenovel. Recimo jim vsem Mestece Peyton. Tišina, plis, bo zdaj zdaj zaklical Sebastijan Horvat. Razkuštrani profesor režije na ljubljanski igralski akademiji, Mariborčan sredi štiridesetih, z nepresahljivo strastjo vozi na prvi peron Alija in Emmi, fassbinderjevska iskalca srečnega koščka neba. Horvatovska iskalca. Iztok Drabik Jug je Ali. Tako zelo iskren je v tem teatru neigre, filmsko čistih slik, Ali, da gre do kosti. In Emmi gre do kosti. Nataša Barbara Gračner sredi opuščenih železniških tirov, ki so oder tega iskrenega gledališča. Nad Fassbinderplacem ni niti koščka oblaka po še eni naporni nadpredani vaji, skoraj pomladno blago je, kakor da želi še narava stopiti rezila, preteča Nemki okrog šestdesetih, predmestni Münchenčanki Emmi, in Salemu, pol mlajšemu Maročanu. Vsiljena izključevalna rezila, ki se nekje vmes začnejo obračati v samouničevalna. Ali je. Salem. Ali. Ker ima (neempatična) okolica/družba, klišejsko večinska v gastarbajterski Nemčiji sedemdesetih kot v Ljubljani petdeset let pozneje kot kjerkoli, kot na Fassbinderplacu danes, vse Maročane za Alije. Vse tujce. Vse "druge". V Železniškem muzeju smo - vsi domačini, vsak na svoj način tujec v predpisanem tukaj in zdaj -, prav blizu naposled postavljene ljubljanske džamije, verniki v dobro, v ljubezen, kljub vsemu in vsemu navkljub. Ker želimo verjeti, govori v še nenavzočo publiko komentar Vojko Zidar, "da ljubezen, še posebej ko je nemogoča, lahko premaga vse". "Ljubim ga. Horvata. Karkoli hoče, naredim zanj," povzame po dveh mesecih vaj vaj vaj. Ker napol gverilska Horvatova grupa, vsi po vrsti sijajni igralci največjega dramskega gledališča v državi, ljubljanske Drame, na Fassbinderplacu dela "najboljšo predstavo, kar je mogoče", pripoveduje še en iz Horvatovega plemena, Milan Marković Matthis, Beograjčan v Ljubljani, dramaturg, podpisan pod to branje Fassbinderjevega Alija. Kam se razvija stvar pred premiero? "Nimam skrbi. Nobenega razloga nimam, da ne bi bilo dobro," sredi še ene vaje 40-letnik šepeta v diktafon v improvizirani garderobi. "(Do)pustiti moraš širino za želje, iskanje. To je moja izkušnja delanja predstav." Še vedno ne ve, ali je Ali: Strah ti poje dušo, radikalno romantična zgodba - nemogoče ljubezni - ali radikalno antiromantična. "Fassbinder (v filmu iz sredine sedemdesetih) istočasno konstruira ljubezensko zgodbo in totalno dekonstruira idejo kot ideologijo srednjega razreda." Ali in Emmi "nista Romeo in Julia, ampak ljubezen je edini smisel". Ne romantična ljubezen. Ne. To Markovića ne zanima. Ljubezen kot predanost, vzajemnost dvojine! Predstava dveh nivojev. En je svet konstrukcije gledališke ideologije, konstrukcija ideologije ljubezni, in paralelni svet, dekonstrukcija. "Popolnoma se identificiramo s tem, kar gledamo, nakar komentar pove: To je identifikacija! Najprej se zgodi in potem dobi ime." Ampak "Brecht je samo ena od referenc, to ni brechtovska predstava". "Istočasno imamo totalni gledališki konstrukt. Ko je igra, je prava dramska igra. Paralelno pa obstaja, kar to ves čas negira, ovira. Ampak ne bi šel predaleč, naj ljudje vidijo predstavo."
Publika, ja. Horvatov teater, ta zmeraj estetski in tudi politični dialog, teater neteater filmskih slik, dokumentarni teater, bere angažirana publika.
