Raznovrsten baletni repertoar mariborskega baleta letos je obogatila še ena noviteta, Little Creation, avtorski projekt Gaja Žmavca, ki je bila premierno izvedena na Starem odru 3. julija. Umetniško ekipo ob Žmavcu kot koreografu in kostumografu sestavljajo scenograf Matic Gselman, v vlogi kostumografinje tudi Tetiana Svetlična in oblikovalec luči Tomaž Premzl. Avtor projekta je uporabil klasično glasbo od baroka do sredine 20. stoletja in s plesalci ustvaril plesne miniature, ki so vsaka posebej zaživele svojo zgodbo, navdahnjeno z muzo umetnosti. Plesali so Asami Nakašima, Tetiana Svetlična, Olesja Hartman Marin, Juja Omaki, Sytze Jan Luske, Filip Jurič in kot gostje Jelena Lečić, Arnika Matko Juvančič, Melanija Markovič, Ana Pandur Predin in Luka Ostrež.
Balet se je v zadnjih stotih letih razvejal v široko paleto sodobnih pristopov in skupni imenovalec, ki združuje vse smeri, je baletna plesna tehnika. Tako je tudi v pričujočem projektu. Baletni plesalci so se skupaj s koreografom spoprijeli z izzivi novih plesnih poti in v svojih miniaturah dali svoj osebni pečat. K splošnemu vtisu oziroma umetniškemu sporočilu, ob zvoku, glasbi in tišini, so prispevali scena z videoposnetki, lučmi, s kostumi, z govorjeno besedo in s scenskimi rekviziti. Vključeni v celoto so odslikavali avtorjeve zamisli - ustvarjalno slo in navdih vedno nepredvidljive muze. Toda v takem kontekstu se je pojavil problem gledalčeve percepcije, ko so vsi ti elementi zaživeli skupaj in sočasno. Domnevam, da je anahronizem posamičnih elementov nameren in potemtakem lahko govorimo o zelo smelem posegu v iskanju novih umetniških izrazov. Nepripravljenega gledalca za odkrivanje novega pa lahko bega in ga spravlja v negotov položaj ob doživljanju videnega in slišanega. Tisto, kar je bilo najprepričljivejše, je ideja navdiha v umetniškem ustvarjanju - koreograf jo je upodobil v prispodobi muze, ki v vsaki miniaturi dobiva drugačno obliko, pristop in potek udejstvovanja se spreminjata. S koreografskega vidika je bila prepoznavna Žmavčeva želja, da človekovo potrebo po gibnem izražanju notranjega sveta pokaže na svojstven način. Na mnogih mestih mu je to tudi uspelo, tam pa, kjer ga je vleklo v tradicijo, so stopili v ospredje ustaljeni vzorci klasičnega baleta in mu s tem (četudi brezhibno izvedeni s strani plesalcev) zameglili osnovno zamisel.
Enako se je dogajalo z glasbo (ali tišino in zvokom), ki naj bi bila globoko pretkana z vizualnim potekom na odru. Žal so bila prevečkrat groba razhajanja med slišanim in videnim, kot v primeru glasbe Vincenza Bellinija in Antonija Vivaldija. Tudi kostumografska oprema plesalcev je izhajala iz različnih stilov in zgodovinskih značilnosti nekaterih kulturnih okolij (kostum azijskega vojščaka, španski kostum, toalete iz sredine 20. stoletja, minimalistični kostum sodobnega časa, moške klasične obleke) in kljub samostojnosti miniatur ta oprema ni odgovorila na osnovno vprašanje, zakaj so vsi skupaj v eni predstavi.
Scena Matica Gselmana je zelo podprla dramaturško dogajanje na odru, njena struktura je prihajala v pravem trenutku v ospredje, dokaj nevsiljivo se je umikala in puščala prosto pot plesnemu dogajanju. Obetavno za razvoj koreografove zamisli so delovale projekcije neštetih rok (dirigentskih), ki so dajale vtis prepletanja, množenja in usihanja umetniških navdihov ter odslikavale umetnikov notranji svet. Moteči pa so bili scenski učinki kot umetni veter, bleščice po zraku in viseča muza, prav tako v zraku. Skratka, to so elementi, ki so svojo nalogo opravljali v polpretekli zgodovini gledaliških efektov, iskriva koreografija Gaja Žmavca pa narekuje pridih sodobnosti, futurizma.
Omeniti je treba še govorjeno oziroma brano besedilo v tujem jeziku, žal tiho in nerazumljivo, sporadična oglašanja plesalcev s kratkimi besedami ali kriki, ki so delovali kot poskus stapljanja besede in giba v eno celoto. Zavedati se je treba, da vsaka umetniška panoga, pa naj gre za dramsko, likovno, glasbeno ali plesno umetnost, zahteva profesionalen pristop strokovnjaka za dano področje, in izvedba na gledališkem odru ne more biti mesto ljubiteljskih poskusov, kar je v tem primeru omajalo sicer izvirne ideje avtorja projekta.
Mariborski balet ima odlične plesalce. Jelena Lečič, do pred kratkim članica ansambla, je s svojimi natančnimi in dovršenimi gibi upravičila svoj prispevek k predstavi kot gostja v projektu. Pričujoči predstavi pa so poseben pečat vtisnili: Tetiana Svetlična s svojo vrhunsko plesno tehniko in odrsko energijo, Olesja Hartmann Marin s svojo odrsko karizmo, vtkano v čuteče gibe, Asami Nakašima in Juja Omaki pa sta navdušila gledalce s svojo muzikalnostjo, plesnostjo in vrhunsko plesno tehniko.
Več kot očitno je, da je mariborski baletni ansambel kos vsem oblikam in pristopom, ko gre za plesno umetnost. In tudi ko gre za koreografsko perspektivo mariborskega plesalca Gaja Žmavca, si lahko obetamo vedno nove in vsakokrat bolj izoblikovane plesne projekte.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
