Levi na športnem igrišču

Povedano z oguljeno metaforiko: festival sodobne odrske umetnosti Mladi levi levov zaradi pandemije ni še bolj neprepustno zaprl v kletko, ampak jih je spustil na prosto. Čeprav je festival vedno uporabljal več lokacij in čeprav je zavod Bunker, ki festival organizira, vedno stopal k prebivalcem in vabil te k sebi, je letošnja situacija te prakse in prostore še razširila.
Preteklo sredo, ko sem festival obiskala, sta se dve instalaciji ponujali na tradicionalni lokaciji v Stari mestni elektrarni, večina pa se je dogajala ob in v Športni dvorani Tabor. Temu se res reče "umetnost pripeljati v življenje", "participatorne prakse", "neprisiljeno sobivanje" in kar je še podobnih trendovskih besednih zvez.
Na enem delu igrišča sta dva vztrajna niti več ne čisto mladostnika izpopolnjevala svojo umetnost metanja na koš, na drugem sta švicarska umetnika Marc Oosterhoff in Cédric Gagneur obvladovala palete v istoimenskem plesnem performansu. Popolna eleganca je bila v njunih ne ravno nenevarnih poskusih uprizoritvene rabe tega standarda svetovne logistike.

Kašelj ni naravna, ampak kulturna potreba

Kdor ju je hotel videti od blizu, je sedel ali stal na sončni pripeki v spontanem krogu, nekateri so opazovali z gostilniškega vrta pod kostanji. Upokojence za mizami so počasi zamenjali poslušalci debatne kafane - prava turška kava je upravičila ime - otroci na igralih in vsepovsod okrog pa se niso menjavali, ampak množili. Če so postali na trenutke med tem, ko sta se z ekranov pod krošnjami javljala slovenska filozofinja uprizoritvenih praks Bojana Kunst in znameniti švicarski režiser Milo Rau, preglasni, je že od nekod prišel kak skrbnik in jih utišal ali preusmeril. Bojana Kunst in Milo Rau sta govorila o vplivu pandemije na umetnike in umetnost. Bojana Kunst je kompleksno razmišljala o umetniški svobodi kot ekonomski kategoriji. Rau, ki je imel nekaj dni pred tem na Salzburškem poletnem festivalu ob stoti obletnici prve uprizoritve Hofmannsthalovega Slehernika premiero svoje predstave Slehernica (Everywoman), je povedal, da je ob tej priložnosti najprej ugotovil, da kašljanje ni naravna, ampak kulturna potreba. Ker se gledalci bojijo, da bi jih kašelj stigmatiziral, je vladala popolna tišina. In to kljub temu, da je na tem festivalu, je rekel Rau, publika precej starejša od siceršnje publike njegovih uprizoritev. In ravno salzburški festival je prava demonstracija teze o umetniški svobodi kot ekonomski kategoriji, je nadaljeval. Umetnost je lahko na marsikaterem nivoju protest proti vladajoči ideologiji, ampak dokler jo sponzorirajo velika podjetja, ki uničujejo planet, izkoriščajo in zavajajo (in je navedel sponzorja tega največjega avstrijskega festivala), ostajajo tudi umetniki del sistema.

Plastičarji so častili božanstvo Dončico

V Stari mestni elektrarni sta na ogled dve instalaciji, ki na različna načina in z različnimi sredstvi naslavljata vprašanje preživetja planeta in/ali vrste. Arhiv samozadostnosti temo, v kateri se je znašla civilizacija in trud, ki bo potreben za to, da se bodo prižgale čisto majhne lučke, ki bodo osvetlile mogoče rešitve - ne le ilustrira, ampak zelo nazorno senzorično demonstrira. Plastocen (avtor Jaka Andrej Vojevec) gleda nazaj, iz postapokaliptične perspektive, ki meče ironično luč ne samo na našo civilizacijo, civilizacijo plastičarjev, ampak implicitno preizprašuje tudi naše konstruiranje oziroma razumevanje preteklosti. Če smo že začeli z driblerjema pod košem, nadaljujmo s tem utrinkom iz Plastocena: "... Tukajšnji geoglif je le parcialno ohranjen. Zaradi modre barve in črt, ki po mnenju nekaterih predstavljajo zvezdne konstelacije, se domneva, da odraža nebesni svod, na katerem naj bi se še posebej jasno odražala zvezda, ki so jo plastičarji imenovali Dončica. S čaščenjem tega božanstva naj bi bilo povezano tudi posebno obredje, ki sta ga zaznamovali konstrukciji na obeh koncih geoglifa in domnevno predstavljata sonce in luno. Ko so po ciklusu instalatrije začeli častiti naslednje božanstvo, so obeležje opustili."
V Športni dvorani Tabor pa je bila na ogled instalacija Pometeno pod preprogo. Dunajski umetniški kolektiv God's Entertainment je res privzdignil "slovensko nacionalno tkanje". Na vozičku smo se zapeljali pod stkano preprogo z motivom slovenske zastave in z izvrstnim video in avdio materialom popotovali med pasijonskimi postajami te države in nacije: od trgovanja z orožjem preko izbrisa, rasizma ... Podpisano me je med ležanjem pod preprogo obšla slabost (bil je res vroč dan, videe in opise gledaš navzgor, v ležečem položaju, in preproga se je rahlo premikala ...), prisotna članica kolektiva pa mi je zagotovila, da je vsebina res težka, ampak da vseeno niso predvideli ali hoteli sprožiti takšnega učinka.