Leta 1918 v Mariboru 11 časopisov

Valentinovo je bilo prepolno dogodkov v Mariboru, a vsi so imeli veliko publike. Eden od njih, prvi napovedani, je bil v Salonu uporabnih umetnosti v organizaciji Mariborske knjižnice - Slovenci in Maribor na prepihu prve svetovne vojne. O tem, kako je mesto v vojni in z vojno živelo, sta v pogovoru z mag. Nino Hriberšek Vuk govorila zgodovinarja, specialista za obdobje prve svetovne vojne, dr. Vlasta Stavbar in dr. Gregor Antoličič.

Blizu 36 tisoč žrtev med Slovenci na fronti

Moderatorka je začela z grozljivo statistiko: žrtev prve svetovne vojne je bilo od 15 do 19 milijonov. V Avstro-Ogrski je od osmih milijonov vpoklicanih vojakov življenje izgubil dober milijon. Milijon šeststo tisoč je bilo pogrešanih. Avstro-ogrska vojska je v veliki vojni izgubila kar polovico mož. Uničena življenja, ozemlja, vse posledice, gmotna škoda, obubožano prebivalstvo - ali sploh lahko govorimo o zmagovalcih te vojne? Kakšne so bile žrtve med Slovenci? Antoličič je, upoštevajoč rek, da zgodovino pišejo zmagovalci, dejal, da tudi v prvi svetovni vojni imamo zmagovalca - antantne sile in poražene centralne sile. Ko govorimo o žrtvah, sirotah, vdovah, vojnih invalidih in škodi, pa prva svetovna vojna ne izstopa, saj so v vsaki vojni samo poraženci. Pri žrtvah med Slovenci je treba ločiti med tistimi s fronte in tistimi doma. V zgodovinopisju velja, da je bilo žrtev na fronti blizu 36 tisoč, o civilnih žrtvah nimamo tehtnih raziskav.
O genezi prve svetovne vojne je težko govoriti, je dejal Antoličič. Kriza po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda se ni dala rešiti po diplomatski poti. Cesar Franc Jožef je imel v mislih lokalno vojno, v kateri bi avstro-ogrska vojska slavno napadla Srbijo in si zagotovila svoj položaj na Balkanu. A v trenutku, ko Franc Jožef podpiše vojno napoved Kraljevini Srbiji, zgolj po nekaj dneh iz želenega lokalnega konflikta nastane svetovna vojna, ki v svoj vrtinec od prvega dne potegne tudi slovensko prebivalstvo.

"Do božiča bomo doma"

Stavbarjeva je govorila o začetku mobilizacije, ki je pomenila konec parlamentarnega življenja. Umor prestolonaslednika je imel hude posledice, država se je prelevila v napol vojaško diktaturo. Na območju monarhije so bile razglašene vojne cone, med sovražniki države so se znašli tudi Slovenci in Hrvati. Represija se je povečevala tudi med civilnim prebivalstvom, sledil je val aretacij, s čimer so avstro-ogrske oblasti hotele zatreti domnevno srbofilsko in panslavistično mišljenje med Slovenci. Na Koroškem in Štajerskem je bilo od julija do decembra 1914 aretiranih 910 civilistov, od tega 117 duhovnikov.
Smrt Franca Ferdinanda je zelo odmevala na slovenski in hrvaški politični sceni, saj je umrl Habsburžan, ki je resno razmišljal o državnopravni reformi monarhije. Mnogim slovenskim in hrvaškim politikom se je zrušil svet, saj so upali, da bo prestolonaslednik rešil jugoslovansko vprašanje.
Vojna se začne velikopotezno s prepričanjem o hitrem zaključku. Kaj se je zgodilo z obljubo "do božiča bomo doma"? Svetovnost vojne so občutili tudi slovenski vojaki, ki so se borili na vseh frontah, preko vojnega ujetništva so bili v Sibiriji, Rusiji, Zakavkazju, na Japonskem. Slovenci se niso borili samo za svojo domovino in cesarja, ampak tudi za antanto. Dobrovoljci so bili znotraj srbske vojske, ki so bili za združitev južnih Slovanov zunaj okvirjev Avstro-Ogrske. Najbolj znana med njimi je bila Mariborčanka Antonija Javornik, ki si je dala kasneje ime spremeniti v Natalija Bjelajeva. Prebežniki so si spremenili ime, da bi zavarovali svoje družine. Na južnem Tirolskem je bil še en znani slovenski dobrovoljec - Ljudevit Pivko, ki je s somišljeniki pobegnil na italijansko stran. Blizu 2000 mož je dobrovoljstvo zajelo med Slovenci, ki so se borili na strani antante proti Avstro-Ogrski.

Pomembna vloga Maribora

Maribor je bil izbran za sedež poveljstva jugozahodne fronte, ker je imel dobre komunikacijske povezave, železniške, telegrafske, pa tudi zato, ker ni bil preblizu fronte. Za sedež poveljstva je bila izbrana Scherbaumova vila, kjer je danes Muzej NO. Uradniški aparat poveljstva je bil nastanjen v stavbi današnje Prve gimnazije, višji oficirji so se prehranjevali v današnji dvorani Union. Večina osebja, visokih častnikov poveljstva, je bila na podlagi tedaj veljavne zakonodaje nastanjena po domovih Mariborčanov, ki so bili dolžni vojski ponuditi prenočišče. Hotelskih zmogljivosti mesto tedaj ni imelo. Maribor je v obdobju pomanjkanja, trpljenja tudi civilnega prebivalstva, imel znotraj kraljevine velik vpliv - vse do tromeje in Jadrana. Ni bil zadolžen le za fronto, ampak tudi za zaledje, kjer je bilo treba ohranjati red in mir. Država, ki ji na fronti ni dobro kazalo, si ni smela privoščiti nestabilnosti v zaledju. Zaledje fronte je v primeru soške fronte zajemalo celotno slovensko etnično ozemlje in čezenj je potekal transport vsega, kar je fronta potrebovala. Na tem območju so nastajali obrati, pekarne, sanitetne bolnišnice - vse, kar je fronta potrebovala. Poveljstvo je bilo tudi pomemben politični organ.

Sredi vojne devet časopisov

Kljub vojni pa se je kulturno-družbeno in društveno življenje v Mariboru nadaljevalo. Sredi vojne je v mestu izhajalo devet časopisov in časnikov, leta 1918 že enajst. Osrednji časopis mariborskih Nemcev je bil Marburger Zeitung, ki je izhajal že od 1862. Slovenci so tedaj imeli tri časopise - klerikalni Slovenski gospodar, jubilejna 50. številka leta 1917 je izšla v 31 tisoč izvodih, drugi pomembni list je bila Straža, tretji klerikalni list pa so bile Male novice. Časopisi so pomemben vir za zgodovinopisje, je dejala Stavbarjeva. Od 1904. pa tudi ves čas vojne je izhajal Časopis za zgodovino in narodopisje, njegov urednik je bil Franc Kovačič. Tudi kulturno življenje med vojno ni zamrlo. Leta 1914 je bilo v mestu evidentiranih 144 nemških in 24 slovenskih društev, kulturnih, prosvetnih, humanitarnih, telovadnih, družabnih idr.