Srca Sarajeva, najbolj prestižne filmske nagrade v regiji, ki jih podeljuje sarajevski filmski festival, so bile dokončno razdeljene v četrtek zvečer. Številke in izjave udeležencev ob jubilejni 25. izvedbi kažejo, da je tudi sam festival nagrada za mesto in da predstavlja kulturno-poslovno in tudi socialno srce Sarajeva.
Festival vsako leto privabi več kot 10.000 turistov in ustvari okrog 50.000 prenočitev
Nagrajenci letošnjega festivala
Najžlahtnejše srce Sarajeva je letos ostalo doma, saj je bil za najboljši film nagrajen Take me somewhere nice bosensko-hercegovske režiserke Ene Sendijarevič. Žirija s švedskim režiserjem Rubenem Östlundom na čelu je za najboljšega režiserja izbrala Turka Emina Alperja s filmom Zgodba o treh sestrah, za najboljšo igralko in igralca pa Irino Jambonas iz bolgarskega filma Rounds (Ukrugi) in Levana Gelbakhiana iz gruzijskega In potem smo plesali (And then we danced). Najboljši dokumentarec je postal azerbajdžanski Ko se rasli kakiji (When persimmons grew), občinstvo pa je za svoje favorite izbralo francoski igrani film La belle epoque, makedonski dokumentarec Honeyland, ki je slavil že v Sundancu, in srbsko serijo Sence nad Balkanom.
Posebno vzdušje
Mesto v času festivala popolnoma zaživi in na promenado med Narodnim gledališčem in Baščaršijo privabi tako trume turistov kot domačinov, domačno in sproščeno atmosfero pa čutijo tudi udeleženci festivala, ki se praviloma radi vračajo. Bolgarski režiser Stefan Komandarev je v Sarajevu prikazal že tri svoje filme, letos tudi svetovno premiero novega filma Rounds (Ukrugi). Pravi, da se vsakič znova rad vrača in da se že zdaj z ekipo in igralci, s katerimi redno sodeluje, šalijo,ali naj si rezervirajo obisk Sarajeva v letu 2021, ko bi lahko bil končan njegov naslednji film. "Sarajevski festival je na nek način edinstven, neprimerljiv z drugimi, predvsem po vzdušju. Super je, da jim to uspeva že 25 let. Tukaj se vedno odlično počutim, všeč pa mi je tudi odzivanje občinstva. Posebnost festivala je, da ni vse tako uradno in strogo kot na velikih festivalih. Tukaj veliko lažje srečuješ ljudi in imaš dostop do številnih ljudi in dogodkov. Lahko bi rekli, da je bolj 'balkansko' sproščen, kar mi je zelo pri srcu," se je nasmehnil in dodal, da je ta komponenta druženja nekaj res dragocenega v filmskem svetu.
Top gosti na dosegu roke
Rada Šešić, selektorica dokumentarnega programa, je nepogrešljiv člen festivala od leta 2003, nekaj let prej pa je na njem predstavila tudi enega od svojih filmov. Čeprav festival v tekmovalnem programu pokriva le 20 držav iz jugovzhodne Evrope, je konkurenca velika, saj se vsako leto prijavi okrog 250 dokumentarcev. Letos jih je izbrala 16, med njimi tudi Hči Camorre slovenskega režiserja Siniše Gačića. "Festival je zelo spoštovan in ima mednarodno zelo dober položaj. Ni eden največjih na svetu, je pa še naprej najpomembnejši v regiji. Zakaj? Ker mu uspe v mesto pripeljati top ljudi iz filmskega sveta, letos skupno kar okrog 1600 gostov," je pojasnila. Med gosti so tudi svetovne filmske zvezde, letos so častno srce Sarajeva prejeli in predavanje izvedli na primer oskarjevec Alejandro Gonzalez Iñárritu, francoska igralska diva Isabelle Huppert, najuspešnejši evropski režiser zadnjih let Pawel Pawlikowski ter igralska zvezdnika Tim Roth in Gael Garcia Bernal. Poleg tega so letos Sarajevo obiskali programski selektorji in selektorice največjih evropskih festivalov, kot so Cannes, Berlin, Rotterdam in Locarno.
Tudi za Slovence osrednji filmski dogodek
Sarajevski festival je še vedno tudi s strani slovenske filmske stroke najbolj obiskan in osrednji filmski dogodek. Nerina Kocijančič, ki skrbi za promocijo slovenskega filma pri Slovenskem filmskem centru, je letos naštela več kot 60 slovenskih filmarjev, distributerjev, prikazovalcev in novinarjev. In res je avla legendarnega Hotela Europa kdaj spominjala na portoroški avditorij, kjer se septembra zberejo vsi slovenski filmarji. "Dejstvo je, da je bil festival nekoč za regijo še bolj pomemben, saj je program bolj gradil na področju nekdanje Jugoslavije. Odkar se je razširil, slovenski, hrvaški, srbski in drugi režiserji niso več tako pomembni, tudi konkurenca pa je postala večja. Naši avtorji so se počutili nekoliko odrinjeni, zato smo se začeli ozirati tudi po drugih festivalih, letos smo na primer imeli premieri v Karlovih Varih in Locarnu," je pojasnila sogovornica.
