
Prodor naših umetnic in umetnikov – ustvarjalcev in poustvarjalcev – v svet zadnjih dvajsetih let lahko navdaja z velikim ponosom. Prisotni so na parketih prestižnih prizorišč tako rekoč po vsem svetu, ko se je treba izkazati z vrhunskimi interpretacijami izjemnih stvaritev. Eden teh protagonistov je gotovo pianist Nejc Kamplet, ki nam je z izjemno umetniško prezenco predstavil epohalni deli klavirske literature na zaključnem koncertu abonmaja: Ludwig van Beethoven: Sonata v c molu, št. 8, op.16, "Patetična", ter Friderik Chopin: Sonata v h molu, št. 3, op. 58, s stavki Allegro maestoso, Scherzo: Molto vivace, Largo finale, Presto, ma non tanto.
Obe skladbi genialnih ustvarjalcev sodita s svojimi fascinantnimi zvočnimi in programskimi sporočili v stalen izziv izjemnih poustvarjalcev. Ti imajo na takšna umetniška dela v določeni meri tudi svoj originalni razgled, ki prinaša različne, vendar navdušujoče interpretacije istega dela. Nekaj takega je bilo tudi v igri pianista Nejca Kampleta, ki je navdušil s svojo polno umetniško močjo v delih, ki zahtevajo tudi izdatno fizično moč, da prepričajo.
Za dodatek smo v polni dvorani slišali še dve deli, in sicer Sergej Rahmaninov: Etuda op. 39, št. 9, ter Bela Bartok: Suita Na svobodi, 5. stavek, Lov, ki tudi nista nič kaj zaostajali za intenzivnostjo prvih dveh. Pri učinku tistodobnih del je gotovo pomemben tudi primeren prostor – bolj komorni, kar dvorana gradu Rače je. Spomnimo se znamenitih romantičnih Schubertiad!