Darinko Kores Jacks
Jazz - vsaj v svoji takratni mainstreamovski izvedbi - je nekoč, v tako imenovanem zlatem obdobju, tam nekje v drugi četrtini prejšnjega stoletja, sicer bil popularna, že kar lahkotni zabavi namenjena glasba širokih množic. Torej tehnično dodelan, dokaj sofisticiran, a vse preveč v skladu s stereotipnimi splošnimi pričakovanji, temu primerno klišejski, v veliki meri kanoniziran ... Številni glasbeniki, bolj zavezani kreativni umetniški svobodi kot tržni uspešnosti, so se temu upirali na različne načine, tudi z navezovanjem na rockovska, bluesovska, tradicionalna ljudska, klasična, verska, politično protestniška in še kakšna izhodišča.
Eden radikalnejših in najbolj prelomnih, a najbolj dosledno jazzovskih pristopov je po v začetku šestdesetih izdanem albumu Ornetta Colemana (1930-2015) hitro dobil generično ime free jazz. Postopoma se je uveljavil kot avantgardna struja (pogosto ekstremnemu) eksperimentiranju naklonjene improvizirane glasbe - a si hkrati pridelal očitke o prezahtevnosti, nerazumljivosti, celo neposlušljivosti ... ter s tem drastično zožil krog svoje publike na zahtevnejše in bolj poznavalske kroge. A je kot prepoznaven ustvarjalni princip - največkrat prepleten z drugimi strujami - ostal še kako prisoten tudi v sodobni glasbi današnjega časa.
Redko pa ga doživimo v tako čisti in izraziti obliki kot na koncertu v kletnem klubu mariborskega Narodnega doma v sredo, 24. aprila. In še redkeje z avtorskim podpisom tako mlade glasbenice, kot je 24-letna ameriška saksofonistka Zoh Amba. Čeprav rojena štiri desetletja po izidu Colemanovega prelomnega albuma Free Jazz: A Collective Improvization, se je ob izobraževanju na uglednih glasbenih akademijah in pri vodilnih imenih sodobnega jazza (njen mentor je slavni saksofonist David Murray) osredotočila na pristope največjih freejazzovskih mojstrov iz šestdesetih let.
Njen vzornik je predvsem legendarni saksofonist Albert Ayler (1936-1970), sploh pri raziskovanju skrajnih zvočnih in izraznih možnosti glasbila. Na videz lahkotno poigravanje s temi se ob njeni gracilni pojavi zdi še toliko bolj na meji izvedljivega. Izjemno zgoščene bravure pa na momente prekinja z bolj umirjenimi repetitivnimi obrazci, ki nekoliko spominjajo na ritualne napeve ameriških staroselcev in prvobitnih ljudstev nasploh.
Njena zasedba Bhakti (beseda v sanskrtu pomeni nekaj takega kot globoka duhovna predanost) sicer nima stalne posadke. Na dolgi evropski turneji nastopa kot trio. Izkušeni protagonist newyorške avantgardne scene, 49-letni bobnar Chris Corsano le občasno stopi v ospredje, večinoma pa skrbi za tekoče harmonično povezavo med linijama saksofona in električne baskitare. To igra - na dokaj običajen način in (predvsem) na številne neobičajne - 35-letna Frida Amadou. V Belgiji živeča potomka emigrantov iz Nigra se je naučila igrati sama; sprva je nastopala v domači punk skupini, nato pa se je povsem posvetila eksperimentalni glasbi ter raznoterim zvočnim in izraznim možnostim svojega glasbila.
Kot je zadnje čase že kar običajno za koncerte cikla Jazz v Narodnem domu, je publika tudi tokrat napolnila avditorij skoraj do zadnjega sedeža. In doživela navdušujoče prepričljiv, a ne posebno dolg nastop. Kljub bučnemu aplavzu brez dodatka (a z opravičilom). Kar po dobri uri tako intenzivnega muziciranja sredi naporne turneje niti ne čudi.
Zadnji koncert cikla pred poletnim premorom, v soboto, 18. maja, pa prinaša najbolj zvezdniško ime letošnjega sporeda. Nastopil bo namreč britanski trio Eternal Triangle, ki ga vodi eden osrednjih protagonistov sodobnega evropskega jazza (in njegovih navezav na afriške praizvire), 86-letni saksofonist Trevor Watts, ob njem pa bosta zaigrala njegova dolgoletna sodelavca, Veryan Weston (klaviature) in Jamie Harris (konge, tolkala).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
