Kozmični sejalec in koronakriza kot pharmacon

Janja Rakuš, pisateljica, filmarka in vizualna umetnica, magistrica uprizoritvenih umetnosti na DasArts v Amsterdamu, avtorica štirih romanov, doma iz Slovenske Bistrice, tudi v teh umetnikom nenaklonjenih časih ustvarja in razstavlja v mednarodnem prostoru. Od nekdaj je delovala v spletnih okoljih, tako da ji je sedanja situacija manj tuja. Preteklo soboto, 8. avgusta, je v New Yorku na skupinski razstavi z naslovom Creative code visual art showcase razstavila svoj najnovejši video projekt Sejalec. Razstava je potekala vzporedno v fizičnem prostoru galerije in v virtualnem svetu - kot VR ali kot 2D-projekcija. V digitalno galerijo je možno vstopiti preko portala sansar.com in ima zanimivo arhitekturo, deluje kot digitalna kapela in spominja na Rothkovo kapelo. Vanjo bo možno vstopiti še dvakrat, 15. in 31. avgusta, sporoča avtorica.

Sejalec 21. stoletja seje kvantno seme

Devetminutni video Sejalec (The Sawer) je avtorica zasnovala na starem, v umetnosti že večkrat uporabljenem motivu sejalca. V evropskem slikarstvu je navzoč že od srednjega veka naprej. "Moj video je nadaljevanje te tradicije, še posebej del Jean-Francoisa Milleta, Vincenta van Gogha, Ivana Groharja … To je sejalec rodovitne prsti in nacionalne pripadnosti, emblem setve in žetve, žrtvovanja in dajanja, moralne lepote in fizične moči. To je sejalec 19. stoletja. Sejalec 21. stoletja, moj Sejalec, pa je kozmični sejalec, ki presega fizično ikono, menjave letnih časov in nacionalno identiteto. Vznikne kot arhetip sredi Vesolja, napolnjenega s plazmo, in v procesu transfiguracije - potovanja svetlobe po telesu, poseje kvantno seme, napolnjeno s Svetlobo in algoritmom Novega Človeka," razloži Janja Rakuš, ki je karantensko obdobje preživljala v Piranu, kjer naj bi od februarja do začetka julija snemala nov film. Posnela je le nekaj malega, kot pravi, na vsakodnevnih romanjih med Sečoveljskimi solinami in Strunjanom. "Tu nekje med hojo in spancem sem naredila svojega Sejalca."

Film po Valčku za epileptike

Kašen film je snemala v času karantene na Obali? "Gre za moj prvi celovečerni eksperimentalni film z naslovom I am not afraid of beauty (Ne bojim se lepote), ki temelji na moji zadnji knjigi Voodoo valček za epileptike. Mimogrede, knjiga je medtem postala stalna zbirka famoznega Ubu arhiva: http://www.ubu.com/contemp/rakus/index.html. Seveda knjiga v filmu služi samo kot okvir, portal, imprint," pravi avtorica, ki je zadnjo knjigo napisala pred sedmimi leti, ravno med karanteno pa je dobila impulz za novo, ki bo povsem drugačna od prejšnjih.

Strup ali zdravilo?

Janja Rakuš je med tistimi umetniki, ki so že v predkoronskem času delovali večji del na spletu. Sama pravi, da je tako, pa tudi ne. "Nisem spletna umetnica, ampak splet bolj uporabljam kot arhiv in komunikacijo. Fizična prisotnost na filmskem festivalu ali razstavi še vedno splete veliko močnejše vezi od on-line dogodka," je prepričana.