Ko obrt postane umetnost

Novi Ostržek v Lutkovnem gledališču Maribor ima oznako 5+ in v torek dopoldan sem si ga ogledala s približno petletnimi otroki iz vrtca. Zelo pozorno so spremljali predstavo, vsaj na začetku. Ko je Miha Bezeljak razložil, da je to zgodba iz 19. stoletja in je zato tudi kostum iz 19. stoletja pa da nima tehnika in bo vse počel sam, so bili tiho kot miške. Pa najbrž ne vedo, kaj je 19. stoletje, kaj je kostum in kaj tehnik. Ko pa je začel uprizarjati živi kos lesa v mizarski delavnici in je skoraj nevidno proizvajal cele glasovne onomatopoetske kompozicije, so prav rezgetali. Nekaj časa se je zdelo, da kar ne bodo mogli nehati. Malo zato, ker poleno "govori kot otroci" in ker imajo otroci verjetno prirojen in še ne odtujen dar za neverbalno oživljanje stvari, veliko pa zato, ker je smeh nalezljiv oziroma ker imajo tudi naravni dar za prilagajanje najglasnejšim. Saj veste, kaj se da med drugim razbrati iz zgodbe: če otroci špricajo šolo in se pustijo zapeljati gledališki čarovniji, postanejo oslički. No, ko smo prišli v predstavi do te transformacije, že ni bilo več tako veselo, vzgojiteljice pa so najbližje sedečim prišepetovale, kaj da se dogaja. Ampak potem je bilo tako ali tako kmalu vsega konec. Lutka je postala človek. Ko so otroci odhajali iz dvorane in jih je Bezeljak spraševal, ali so razumeli, kaj se je zgodilo na koncu, niso bili čisto gotovi. Nekdo je rekel, da je Ostržek umrl. Saj, temno je bilo, malo strašljivo, in že zelo zgodaj v predstavi je iz škatle z mizarskimi pripomočki vzniknila lesena glava, ki se je predstavila kot Smrt. Pravzaprav je smrt, če odštejemo predigro, skoraj prva prava beseda v predstavi.
Težko je razumeti. Ne samo otrokom. To je ena od bolj zapletenih, intrigantnih in zato tudi najbolj navdihujočih zgodb. Ustvarjalci uprizoritve pod vodstvom Mattea Spiazzija so vzeli iz zgodbe predvsem esencialno zgodbo o lutkovni umetnosti - rojstvo oziroma rojevanje živega iz neživega. Obrt postane umetnost, ne živi samo les, ki ga mojster obdeluje, ampak tudi orodje, s katerim to počne. Preden postane lutka, je Ostržek najprej poleno, potem pa mizarsko kladivo - udarna površina je glava, ročaj pa je znameniti Ostržkov nos. Ampak niti enkrat predstava ne nagovori vsaj na Slovenskem globoko zakoreninjene predstave o Ostržku kot tistem, ki laže in je za to kaznovan. Pred premiero so ustvarjalci na tiskovni konferenci izpostavili dvoje: da je Ostržek metafora lutkovne umetnosti in metafora tega, kako tudi napake oblikujejo človeka. To drugo se zdi najlepše izčiščena nemoralistična poanta Collodijeve zgodbe, vendar to ni ta zgodba, ki smo jo gledali v Mali dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Zato pa smo videli izvrstno utelešenje prve metafore v izvrstno poustvarjenem izvornem okolju. Mateo Spiazzi, ki je že s postavitvijo Sna kresne noči v tem gledališču pred tremi leti pokazal, kako lucidno je (lahko) lutkovna umetnost vpeta v commedio dell'arte, z novo predstavo samo potrjuje, da je mojster historičnih kontekstov. Le da tokrat vso težo in vse zasluge nosi en sam akter, Miha Bezeljak. Odličen je - mimično, glasovno, gibalno. Kos lesa, orodje, ročne ali prstne lutke obrača enako prepričljivo, veliko umetelnost združuje z neprisiljeno igrivostjo. Popolnoma uteleša koncept predstave skratka, le da koncept ne zdrži celo predstavo oziroma ne drži cele predstave. Zdi se, da je po ludističnem mizarskem delu (domu) zmanjkalo idej ali časa, da bi osmislili/dodelali drugi in tretji del (svet in vrnitev domov). Čeprav tudi pri Collodiju nizanje peripetij in rez delujeta arbitrarno, je iztek v predstavi vseeno prehiter in obvisi v praznem. Verjetno nakazuje zagato tudi dolžina predstave, ki se konča po dobre pol ure. Ampak ob izteku kritike bi vendar izpostavila dobre uprizoritvene elemente. Tako presežni so, da jih ne smemo prezreti.