Je umetnost orožje ali igrača

Akterji drame Alarmi! mladega italijanskega dramatika Emanuela Aldrovandija, ki je bila v petek premierno uprizorjena na odru SLG Celje, so štirje mladi, ki se povežejo v skrajno fašistično celico in poskušajo ubiti predsednika Evropske unije in zanetiti splošen upor. "Nisem hotel zgolj napisati besedila, v katerem bi obsojal ljudi, ki razmišljajo drugače od mene, temveč sem poskusil stopiti na njihovo stran, ker prav to počne umetnost," je v pogovoru za gledališki list pojasnil dramatik. Zato je v osrednjem dramskem toku njihova ravnanja podkrepil s psihološkimi motivacijami, med dejanja pa inkorporiral še "medigre", k v formi platonskega dialoga preizprašujejo klišejske samoumevnosti demokracije. Njeno nemoč ob soočanju z nedemokratičnimi stališči, patološkimi odkloni, mesijanstvom ... izpostavljajo tako zelo, da v nekem trenutku nekdo na odru - avtorski dodatek uprizoritvene ekipe - vpraša, kaj je zdaj to, proti- ali profašističen komad. Ob tej pa Alarmi! problematizirajo še vlogo umetnosti v funkciji upora. Takole pojasni lik Belolasi (kot terminatorski predsednik EU, ki personificira neuničljivi postkapitalizem) svojim atentatorjem: "Subverzivna umetnost, angažirani filmi, raziskovalno gledališče, aktivistična glasba - če ne bi bilo vseh teh bedarij, bi ljudje morda celo res kaj naredili. Tako pa ostajajo mirni. Poglejte jih, prišli so poslušat ljudi, ki jim pripovedujejo tako 'revolucionarne' reči, da o njih premišljujejo že dvajset let, ampak blazno uživajo, ko jih slišijo ponovno. Plačali so in to je zanje to. Nocoj bodo dobili svojo zabavo in šli bodo spat zadovoljni. Tako bi morali narediti tudi vi. Postanite pisatelji, slikarji, glasbeniki, režiserji ..., in tudi če nimate talenta, je vseeno: zaradi svojih subverzivnih idej boste obogateli ..."
Uprizoritvena ekipa pod vodstvom režiserke Nine Ramšak se je oprla na ponujeno relacijo med umetnostjo in uporom tako, da je upor estetizirala - v posebnih točkah ga je uglasbila in skoreografirala (varianta turbo- ali narkokulture recimo), celotno uprizoritev pa podredila estetiki videospota. Dodaten odtenek lahko vidimo tudi v posebni inštalaciji, ki jo pride slavnostno odpret predsednik EU (v Aldrovandijevem tekstu pride kar na predstavo Alarmi!), ki s plišastimi medvedi morda asociira na preigravanje Irwinov, torej tiste naše formacije, ki vztrajno gradi in hkrati razgrajuje nevarna razmerja med umetnostjo in politiko. (Možna pa je seveda tudi interpretacija, po kateri plišasti medvedki oznanjajo otročjost pretencioznih umetniških naprezanj.) Da pa bi tekst in uprizoritev, ki sta manifestativno politična, prerasla v umetniško in politično presežno dejanje, zmanjka še kakšen obrat, se zdi, kakšna umetniško in (s tem) politično subverzivna gesta. Vseeno pa si mlada ekipa - ob režiserki scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografinja Tina Bonča in tudi drugi sodelavci pa mladi igralki Maša Grošelj in Živa Selan in igralec Blaž Dolenc - ob asistenci izkušenejših kolegov in kolegic zasluži pohvalo za poskus nadgradnje sicer ne enodimenzionalne, vendar vseeno ne dovolj kompleksne besedilne predloge. Programsko Alarmi! odlično korespondirajo z lansko predstavo SLG Celje Mučenik po drami Marisusa von Mayenburga, ki se prav tako spopada s spodletelimi srečanji strpnosti in politične korektnosti ter fundamentalizma mladih "mučenikov".

Politično gledališče po palestinsko