Japonci pravijo Sloveniji Surobenija

Na skupno 60 univerzah po svetu delujejo v tem šolskem letu lektorati in študiji slovenskega jezika, literature in kulture. Na evropskih univerzah je sedemindvajset lektoratov, drugi so v ZDA, Argentini, na Kitajskem in tudi Japonskem. Prav tam je z novim šolskim letom, ki se na Japonskem začne aprila, pričela poučevati Meta Klinar. Študirala je slovenski in francoski jezik, najprej bila v frankofonskih državah, nadaljevala v Latinski Ameriki. Zadnjih osem mesecev je na Tokijski univerzi za tuje študije.
Kakšen je status slovenščine na japonskih univerzah?
"Na Japonskem je slovenščino mnogo let poučevala profesorica Biba Sethna. Samoiniciativno je kot profesorica angleščine in rojena Slovenka na univerzi ponudila tudi pouk slovenščine. Na ta način so bili tamkajšnji študenti že dalj časa v stiku z našim jezikom. Nato se je profesorica Sethna delno upokojila, Univerza v Ljubljani pa je s Tokijsko univerzo za tuje študije (TUFS) podpisala sporazum o sodelovanju in tja poslala učitelja iz Slovenije. Na razpisu sem bila izbrana jaz in tako od aprila 2018 tukaj poučujem slovenski jezik in književnost. Študijsko leto na Japonskem traja od aprila do februarja. Poučujem na Tokyo University of Foreign Studies (TUFS) in SOKA University."

Triglavu pravijo Turiguravu

Je zanimanje za študij? Koliko študentov imate?
"Študentov je bilo v prejšnjem semestru deset in tudi zdaj jih je deset. Gre za dopolnilno študijsko smer za študente, ki sicer študirajo katerega od slovanskih jezikov. Lahko se vpiše s katerekoli študijske smeri, zato je v razredu tudi nekaj bodočih pravnikov in sociologov. Slovenščino izberejo tisti, ki jih veselijo jeziki. Treba je vedeti, da japonščina nima ne števil ne spolov. Mi pa tri spole in pri številih to nadvse očarljivo dvojino! Z veseljem se poglabljajo v naš jezikovni sistem, nekaj težav pa jim dela izgovarjava; ne ločijo l-ja in r-ja in zelo težko skupaj izgovarjajo določene soglasnike: Slovenija je po njihovo Surobenija, Triglav pa Turiguravu. Seveda se sčasoma vsega naučijo, jaz pa neskončno občudujem njihovo vztrajnost in navdušenje."
Bili ste že v mnogih drugih okoljih lektorica slovenščine, ampak Japonska je najbrž nekaj povsem drugega.
"Sama sem slovenščino začela poučevati tujce še kot študentka – enkrat sem na oglasni deski na slovenistiki videla, da iščejo študentko slovenščine, ki je tudi vaditeljica smučanja. Kar oči so se mi orosile ... kakšna sanjska kombinacija, saj iščejo mene! In res so me vzeli kot asistentko v zimsko šolo za tujce v Kranjski Gori. Od takrat sem ostala v stiku s Centrom za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Poučevala sem v različnih krajih: šest let v Parizu, tri leta v Bruslju, pol leta v Buenos Airesu, dve leti in pol v Zagrebu ter v Luksemburgu; tam so bili specializirani tečaji za prevajalce EU.
Vsaka skupina študentov je drugačna, vsak posameznik pride z malo drugačnimi pričakovanji, predznanjem in predvsem motivacijo. Moje delo je bilo zato vedno zelo raznoliko, nenehno je treba iskati nove poti, kako komu približati naš jezik, da mu bo postal domač. Zato sem se tudi sama nenehno vzporedno učila, ne samo novih didaktičnih pristopov, ampak o jeziku samem, o njegovem skrivnostnem, nepokornem in izmuzljivem delovanju, ki ga je treba predstaviti kot pohlevnega in zanesljivega pomočnika za sporazumevanje. V vsakem jezikovnem okolju sem morala učne ure oblikovati na novo, in še najbolj temeljito se mi to dogaja na Japonskem."

Ne odgovorijo na vprašanje, da ne bi spravili v zadrego sošolcev

Skozi jezik in kulturo prihajajo najbrž najbolj na plan velikanske razlike med narodoma in deželama.
"Tu v marsikaterem pomenu odkrivam nov svet in se ga trudim razumeti; študent mi na primer ne odgovori na vprašanje, to pa ne zato, ker ne zna, ampak zato, da s svojim znanjem ne bi spravil v zadrego sošolca. Nihče se noče izpostavljati s svojim znanjem, ker je zanje pomembnejša skupina kot posameznik. Najtežje zanje je odgovoriti na vprašanje Kaj pa ti misliš o tem?, ker bi mi radi ustregli in mi odgovorili tako, kot mislijo, da mislim jaz.
Ena od zanimivosti na TUFS je vsakoletni festival univerze, ki je konec novembra. Tisti teden ni pouka, pač pa študenti pripravljajo tipične jedi iz države, katere jezik se učijo. Poleg tega plešejo in pojejo, se oblečejo v narodne noše teh držav, nekateri pripravijo tudi gledališko predstavo. Pokusiti je bilo mogoče mongolsko, kamboško, brazilsko, pakistansko in še 30 drugih kuhinj. Po tihem sem se zabavala, ker so Nemci prodajali golaž, Čehi jabolčni zavitek, pri izraelski stojnici pa sem dobila stare jugoslovanske razglednice."