Melita Forstnerič Hajnšek
"Imam slonovski spomin, besede pa mi izpuhtijo, tekste pozabljam, dogodkov pa ne," pravi dobitnik prestižne igralske nagrade Borštnikov prstan.
Moram vas najprej vprašati o vašem mariborskem obdobju. Bili ste zaposleni celo kratek čas v mariborski Drami SNG?
S Tomažem Pandurjem sta začela 1989. skupaj v Šeherezadi Iva Svetine v Slovenskem mladinskem gledališču. Vaša vloga sultana Šahrijarja Lepega je bila ena najmarkantnejših in ste jo zelo dolgo igrali.
Od tiste vloge se vas je držala oznaka, da ste "telesni igralec". Spomnim se vas, da ste na kopju, zapičenem v oder, viseli, lebdeli petnajst minut. Kot kak ekvilibrist ali akrobat.
Pandurjevega prvega Fausta v Mariboru, kjer ste igrali glavno vlogo Dr. Fausta, iz 1990., se še dobro spominjate?
Prehajate vse življenje iz teatra v teater, iz poetike v poetiko. Vse mogoče form(at)e gledališča ste dali skozi? Pa tudi zvestoba nekaterim hišam, denimo Slovenskemu mladinskemu gledališču in ljubljanski Drami, je navzoča.
V SMG ste nekoč delali predstave zelo dolgo, pri Vitu Tauferju denimo, Silence, Drrream in še nekatere. Kako vi vidite ta proces, ki je v novih časih vse krajši.
Vse premene slovenskega teatra ste dali skozi v vašem gledališkem veku, dolgem več kot tri desetletja - od režiserskega teatra do performansa.
Igralci so začeli prevzemati tudi vodenje teatrov pri nas. Nekoč ste bili zelo proti temu, v davnih devetdesetih. Takrat ste izjavili, naj se igralci raje držijo igre. Kaj pa danes, ko je vaš šef vaš cenjeni igralski kolega Igor Samobor, predtem je bil eno obdobje tudi Ivo Ban?
Ko je bil pred leti aktualen Virantov zakon, ki je uvedel nov plačni sistem kulturnikom kot javnim uslužbencem, ste protestirali, ker je tehnične službe v teatrih povsem izničil. Vsi "novi" kulturnopolitični modeli se ukvarjajo prvenstveno z vami.
Ste eden redkih igralcev, ki ste si zmeraj upali javno povedati, kateri režiserji so vam najljubši, zakaj z nekaterimi delate raje. Omenjate Diega de Breo kot norca, genialca, ki vas je znal voditi. Sijajne, nagrajevane vloge sta delala skupaj. Predstavo Ko sem bil mrtev Ernsta Lubitscha ste v njegovi režiji igrali dolgo in bi jo najbrž še vedno, če ne bi izgubili Jerneja Šugmana. Ali pa Vito Taufer, ki je znal izvabiti iz vas najžlahtnejše, komediografsko ...
Tisto je bila zlata doba Mladinskega gledališča za vas, čas Emila Filipčiča in drugih, po svetu pa ste začeli hoditi s Šeherezado?
Na Bitefu zadnja leta poslušam o sijajni slovenski igri, ki da je edinstvena. Tako kot smo mi nekoč občudovali denimo Ljubo Tadića na odru, tako ste danes slavni vi.
Predstavo Emilia Galotti sem gledala prav na dan, ko so vas razglasili kot letošnjega nosilca Borštnikovega prstana in ste bili na vseh koncih. Zahtevno po takem dnevu zvečer igrati, kajne? Pa sploh tako zahteven gost tekst.
Ko smo klicali davno Mileno Zupančič, ko je prejela Borštnikov prstan, se je zgrozila, češ, "kaj sem že na vrsti". Nekam mladi dobivate že prstane.
Vaš urnik te dni je strašen, ta čas igrate v Emilii Galotti, Prekletih kadilcih pa Visoški kroniki, ki bosta na Borštnikovem, vadite z Ivico Buljanom predstavo V imenu matere, za Čompe te dni zagotovo ni časa.
Prihajate iz Medvod, kjer ste že v osnovni šoli igrali. Menda vas je odkril režiser Peter Militarov, ki vas je zasedel v Snežni kraljici.
Sprejemce na AGRFT ste v prvem poskusu naredili?
Za igralca pa so vas pustili?
Vaši mentorji na akademiji so bili Mile Korun, Štefka Drolc pa za gib Lojzka Žerdin, od nje ste morali res veliko odnesti.
Kdo je bil v vaši generaciji igralcev?
Ko se je vaš sin Luka Martin odločil za študij režije, ste bili zadovoljni?
V primerjavi s tem, koliko pravnikov diplomira, je število zanemarljivo.
Kako pa ocenjujete lanski sklepni govor na festivalu Borštnikovo srečanje, ko je žirija slovenski teater označila za premalo družbenokritičen, preveč vase zazrt in prazen? Sami igrate v vseh tipih teatrov. Nekoč ste izjavili, da mora biti teater krut, če hoče imeti stik z resničnostjo, ker je kruta.
Kakšen se vam zdi danes slovenski teater in koliko je pošten do prihajajočih, novih generacij ustvarjalcev, ki so vedno bolj ranljive, prekarne?
Pa nekako privilegirani?
Odnos do umetnosti se je v vaši eri spreminjal. Danes nima umetnik več družbene moči, kot jo je imel nekoč, v razmerah poplitvenja vsega.
Pred leti ste imeli zamisel, da bi ob dnevu gledališča morali igralci enega gledališča spregovoriti o igralcih drugega, da bi odkrito ocenili kakovost igre v eni sezoni. Zdaj se bliža na Borštniku dan igralca in menda boste dobili letos prosto in naj bi se res družili.
Koliko pa sami vplivate na deljenje vlog? Ste imeli kdaj kako neuresničeno željo?
Ste kdaj zavrnili kakšno vlogo v vašem življenju?
Klementovega padca se spomnim, Draga Jančarja. Lik alpinista Klementa Juga vam je bil na kožo pisan, kajne? Ste ga od prej poznali?
Kdaj pa ste se zbližali s poezijo Daneta Zajca, da ste jo v začetku devetdesetih začeli uglasbljati s frajtonarico? Z Danetom sta odmevno nastopala po svetu, v Berlinu, Bruslju.
Škoda, da se zadnja leta nič več ne uprizarja Zajčevega poetičnega gledališča - Voranc, Medeja, Kalevala, Potohodec, Grmače so bile sijajne predstave, Meta Hočevar jih je rada in najpogosteje režirala.
Od kdaj pa je frajtonarica v vašem življenju? Izumili ste jo na novo, mimo alpskoposkočniškega narodno-zabavnega melosa, ki je tako značilen za te kraje. Označevali so vas, da igrate na lumpenproletarski način.
Z zasedbo Čompe, ki ste jo ustanovili prijatelji pred skoraj četrt stoletja, ste menda hoteli celo v profesionalne vode in pustiti teater.
Spominjam se, da smo bili skupaj na Expu v Lizboni pred dvajsetimi leti, ko sta z Andrejem Rozmanom - Rozo izvedla performans Človeška ribica. Kako sta duhovito servirala tujcem slovenske stereotipe. Se še spomnite tiste turneje, ko so namesto slovenske zastave hoteli razviti slovaško?
Ste se že odločili, kakšna bo vaša točka ob prejetju Borštnikovega prstana prihodnjo nedeljo?
