V sedemindevetdesetem letu se je po kratki bolezni poslovil Janez Karlin, starosta mariborskega in slovenskega kulturnega amaterizma. V Mariboru smo se od njega poslovili z žalno sejo, k večnemu počitku so ga položili v družinski grob v Rogaški Slatini.
Janez Karlin je bil prosvetar, kar je danes pozabljen izraz, zanj pa pri njegovih življenjskih izkušnjah primeren in poveden: razsvetljen in omikan, odprt in nedogmatičen, predan poslanstvu razširjanja kulture, vzgoje in izobraževanja. To si je izbral, ko se je kot obrtniški sin iz Ratanske vasi, ki je danes del Rogaške Slatine, odločil za šolanje na učiteljišču. Učiteljskemu poklicu se je posvečal z vsemi svojimi sposobnostmi, kar mu je prineslo priljubljenost in ugled pa tudi najvišje slovensko poklicno priznanje za šolnike. Še pred nekaj meseci ga je kot nekdanjega ravnatelja počastila polna dvorana njegovih cankarjevcev.
Ampak Karlin je bil tudi ikona mariborskega kulturnega življenja, v njem je bil ustvarjalno prisoten od leta 1950, ko je kot upravitelj dijaškega doma Industrijske tekstilne šole začaral mlade dijake v gledališko umetnost, med njimi tudi kasnejšega prvaka ljubljanske Drame Danila Benedičiča. Takoj se je povezal s kulturnim društvom Slave Klavora in v njem organiziral celo paleto mladinskih sekcij z navdušenci in talenti, ki so naslednja desetletja zaznamovali kulturno dogajanje v mestu. Nastalo je pravo amatersko gledališče, ki sicer nikoli ni prišlo do lastnega odra, a je kljub temu veljalo za najboljše v nekdanji državi in tako pomembno, da ga je redno spremljal Vasja Predan. Splačalo se mu je, saj je na ta način prvi spoznal takrat amaterje, kaj kmalu pa nosilce slovenskega poklicnega gledališča Mileno Muhič, Mojco Ribič, Drago Kokot, opernega pevca Ervina Ognerja, Vlada Novaka, Anico Sivec, Petra Boštjančiča, Milado Kalezić. Publika pa je uživala tudi nad kreacijami igralcev, ki so ostali "amaterji": Miloš Škerget, Stane Radolič, Jože Debevc, Sonja Karlin, Karl Jerič, Polonca Štefanac, Magda Žezlina, Zora Hudales, Jože Protner, Milan Marin, Kristjan Sande in drugi. Kot scenografa sta sodelovala Maks Kavčič in Tošo Primožič, za odrski jezik pa je skrbel Bruno Hartman.
S takimi zasedbami je Janez Karlin postavil na oder kar 70 gledaliških predstav, kar bi lahko bilo življenjsko delo gledališkega profesionalca. Ampak, kot je v gibanju kulturnih društev običajno, je moral vzeti nase tudi številne organizacijske naloge. Tako je bil 12 let predsednik kulturnega društva Slave Klavore in dolgih 32 let je vodil mariborsko Zvezo kulturnih organizacij, ki je po njegovi zaslugi pridobila status, kakršen drugod ni samoumeven. Brez njega ni bilo mestnega Sveta za kulturo, Zveze kulturnih delavcev z Dialogi vred, Kulturne skupnosti, Združenja gledaliških in lutkovnih skupin Slovenije ... Posebej si je prizadeval za vključevanje šolske mladine v kulturno življenje in njegova ideja so šolska kulturna društva, ki v Mariboru še zmeraj živijo in na nekaterih področjih – gledališče, zborovsko petje, folklora – segajo po mednarodnih priznanjih.
Za umetniško in organizacijsko delo v kulturi je bil deležen mnogih nagrad in priznanj, toda zanj je ostalo najpomembnejše, da je za kulturno dejavnost navdušil stotine ljudi. Ti so predstavljali tudi mariborsko kulturno javnost, ki je zagovarjala in podpirala obstoj in razvoj kulturnih institucij v mestu, ker bi marsikdaj lahko tudi pozabilo nanje. To se je pred desetletji skoraj zgodilo z opero in baletom in Karlin je bil tisti, ki je dvignil ljudi na noge ter preprečil njuno ukinitev. V kulturnih društvih ozaveščena publika je hodila z njim na gledališke predstave, koncerte, razstave, brala knjige in kulturno rubriko Večera ter poslušala kulturni program mariborskega radia … Vsi smo vedeli, da pri njegovih letih prisotnost pri velikem številu kulturnih dogodkov kljub logistični podpori zvestih prijateljev ni več preprosta stvar, vendar mu je bila to do zadnjih tednov življenja služba kulturi, ustvarjalci pa so ga jemali kot potrditev pomembnosti svojega nastopa. V tej vlogi je bil "zastopnik" mesta davno prej, preden so mu to formalno priznali z imenovanjem za častnega meščana.
