(INTERVJU) Dušan Šarotar: Obris in tloris drugačnega sveta sta vedno bolj jasna

Najprej vas moram vprašati, seveda, kako prenašate tesnobo pandemijskih časov vi, občutljiva duša, ki v svojih delih, ne le literarnih, ampak tudi v fotografijah, kopljete globoko po sebi in vam je düša, kot pravijo vaši prekmurski rojaki, tista najlepša beseda, temelj vsega.

"Vse, kar vidim, ko pogledam skozi okno, ima drugačen pomen kakor običajno. Otroško igrišče, ki je bilo še včeraj polno, zdaj zlovešče miruje. Ceste in pločniki so prazni. Sneg je nedotaknjen, brez sledi korakov. Redki mimoidoči gledajo v tla. Obrazi so zakriti z maskami. Nekaj nedeljskega in morebiti celo svečanega ter umirjenega je leglo na mesto. Odsotnost in samota. Pa vendar je v tej lažni in prisiljeni družbeni praznini nekaj zloveščega, kar bomo razumeli šele veliko pozneje, morebiti nikoli, kajti medtem se bo kontekst že povsem spremenil. Tiste redke pesniške duše, ki bodo še zmogle ohraniti občutek, navdih in predvsem spomin, se bodo nekoč spet zazrle skozi okno, v nedoumljivo daljavo. Videli bodo, kar mi danes šele slutimo, zgolj v strahu napovedujemo, vsi ostali pa bodo samo nemo sedeli pred ekrani in odpirali elektronska okna. Nekdo, ki ga še ne poznamo, vendar je povsem enak nam, nas že gleda iz prihodnosti, sanjavo gleda iz svojega malega okna na pusto in prazno cesto, ki pelje v daljavo. In pomisli, so vsi ostali doma, so odpotovali daleč? Torej, zaklenila so se vrata gledališč, knjigarn, cerkva in kavarn. V hipu ni bilo več mogoče nikamor oditi, pobegniti, se skriti ali najti tolažbe. Ostanite doma. Umetniki igrajo in berejo zastonj na youtubu in facebooku. Česar niso zmogli ekologi, politiki, vojaki, revolucije, banke, revni in bolni niti bogati in slavni, da bi s silo, voljo, pogumom ali dogovorom končno ustavili kapitalizem, je to v zgolj nekaj minutah uspelo očem nevidnemu, tako rekoč votlemu in praznemu, virusu. Kakšen smisel ima to?"

Nazadnje se spominjam vašega slavnostnega govora lani avgusta na proslavi ob priključitvi Prekmurja. Biti slavnostni govornik na politični proslavi, med svojimi rojaki - težko poslanstvo?

"Dve leti je že, kar smo na veliko obeleževali 100. obletnico priključitve Prekmurja h kraljevini SHS. Osrednja državna proslava je bila na dvorišču beltinskega gradu, na kraju, kjer se je pred sto leti zbrala večtisočglava množica in vzneseno pozdravila priključitev k novonastali državi, kar je bil rezultat dolgih in težkih pogajanj in zakulisnih kupčkanj na pariški mirovni konferenci. Prekmurje je bilo po stoletjih prvič izvzeto iz madžarske krone. Na proslavi sem sodeloval kot soscenarist. Leto pozneje pa sem bil prijazno povabljen za slavnostnega govorca. Vem, da je vsaka državna proslava v prvi vrsti politična, četudi po govorih običajno sledi tako imenovani kulturni program, ki naj ne bi bil političen, pa vendar vemo, da je to nemogoče, umetnost oziroma kultura je v tem primeru najbolj politična, radikalnejša od vsakega govora, saj govori z drugačnim jezikom, poetičnim. O tem je sijajno pisal Walter Benjamin, ko govori o estetizaciji politike in obratno. Najbolj bizaren primer te misli, ko je kultura izrabljena za zgolj olepševanje politike, je lanska državna proslava na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki je bil popolnoma zastražen in obkrožen s policisti v bojni opremi, ali pa letošnja popolnoma amaterska in skoraj groteskna proslava ob 30. obletnici osamosvojitve. To so ti domačijski, ljubiteljski in ceneni propagandni šovi, ki so pravzaprav izraz najbolj skrajne nacionalistične politike, estetizirane pod sloganom domoljubne proslave. To niso državne proslave, kjer pričakujemo večpomenske, zahtevnejše vsebine, predvsem pa vrhunske izvajalce, ampak so to preprosto strankarski, celo enopartijski shodi, s pripadajočo ubožno vsebino in brez vsakršne forme. Res je, se strinjam, da je težko biti slavnostni govornik."

S tišino pesniških podob se spoprijemate s hrupom in brutalnostjo sveta, od nekdaj, kajne? Radi imate Camusov citat o dveh resnicah, od katerih ena ne sme biti nikoli izrečena. To ste uporabili kot moto k svojemu prvemu romanu Potapljanje na dah. Dvaindvajset let že mineva od prvenca, dolga doba premen in zorenja?

"Camus na nekem mestu pravi, da sta na svetu vedno dve resnici, od katerih ena ne sme nikoli biti izrečena. Ta citat sem uporabil kot moto že davno k mojemu prvemu romanu Potapljanje na dah. In ta misel, da obstajata vedno dve resnici, me spremlja in navdihuje še danes. Toda naj pojasnim, te Camuseve misli ne razumem v smislu, da je vedno več resnic ali da morebiti resnica sploh ne obstaja, kakor je danes, v času popolnega relativizma in subjektivizma, popularno reči. Ne, to drugo resnico, neizrekljivo, razumem predvsem kot skrivnost, kot tisto, kar je neizrekljivo in k čemur se lahko približa samo poezija. Poleg zgodovine, torej, kot neke objektivne, znanstvene pripovedi o svetu, obstaja še druga, pesniška resnica. V njej je skrivnost, ki ne sme nikoli biti izrečena, kot ideal lepega in dobrega, kot duša, ki je skrita v vsaki pesmi. Če je zgodovina oblika ohranjenega spomina, potem je literatura način spominjanja, pripovedovanja. Pisatelji nam pripovedujejo zgodbe, ki presegajo njihov spomin, vendar se s svojo imaginacijo in empatijo lahko spominjajo in tako oblikujejo nadčasovne zgodbe."

Stepska melanholija ali po vajino z Lainščkom občutek za veter vas žene, prekmurske barde. Neverjetno veliko vas je v tistem varošu. Bilo je leto, ko ste bili skoraj sami prekmurski pisatelji v konkurenci za kresnika. Kaj je to v tisti ravnici, kar vas dela tako posebne? "Vedno bom le šepetal kot ravnina, ki ni ne morje ne zemlja in ki raste v meni," ste pomenljivo zapisali v Občutku za veter leta 2005. In: "Le še redki, če sploh kdo, zmorejo prisluhniti temu vedno bolj enoličnemu in brezimnemu zamahu vetra, ki brezupno išče duše, da bi v njih ponovno zazvenel!" Nam danes manjka prav tega - občutka za veter?

"Pripoved je duša pokrajine. Kamor stopi jezik, vse spremeni v spomin, v notranjo pokrajino. Pesništvo nas nagovarja s podobami teh notranjih, imaginarnih, nevidnih pokrajin. Vsaka uspela umetnina, bodisi slika, fotografija, glasba, še posebej pesem, nas nagovarja s posebnim jezikom, v katerem se ne razodeva samo pomen videnega, slišanega, občutenega, ampak predvsem smisel. Jaz temu že dolgo pravim preprosto duša. V pesmi se ne sprašujemo, kaj je to duša, človek, vesolje, ampak gre v umetnosti vedno za to, kako biti, kako postati duša, človek, vesolje. Nebo in zemlja, življenje in smrt se tukaj hitro staknejo. Zato pa te včasih prime in praviš, da te malo boli duša. Ali s pesnikovimi besedami, pisanje je dialog z mrtvimi. Kajti takrat, ko se oglasi tišina v nas, nam ne govori nič drugega kot sama smrt; in morebiti prav zato vsak človek, dober ali slab, hoče še vedno vsaj dvakrat v življenju slišati pesem, kot pravijo, prvič kot uspavanko in zadnjič kot žalostinko. In tudi za to je pesništvo še vedno med nami."

Vaš prijatelj in literarni sopotnik Feri Lainšček bo letos veliki Prešernov nagrajenec - veliko priznanje za vse vas, kajne? Milan Vincetič je v recenziji v Večerovi Čitalnici 2005. ob Občutku za veter zapisal, da vama je obema s Ferijem skupno morje. Zamahi vetra brezupno iščejo duše, da bi v njih ponovno zazvenel. Pa sva spet pri vetru. Vinci pravi, da je svet med Muro in Rabo srepa, a lepa pokrajina. Vsekakor ste prav vi najbolj vezani na genius loci, se zdi?

"Feriju seveda tudi na tem mestu izrekam iskrene čestitke za zasluženo nagrado, ki jo prejme za izjemen ustvarjalni opus. Sta pa letos med Prešernovimi kar dva Sobočana, nagrado Prešernovega sklada namreč prejme tudi slikar Sandi Červek, ki ga prav tako izjemno visoko cenim. Ja, soglašam z mislijo, da so visoke nagrade in priznanja, posredno tudi kulturna znamenja za celoten duhovni prostor, od koder izhaja umetnik, pa vendar so nagrade v prvi vrsti pečat izjemnosti in moči posameznika. Pokrajina, v našem primeru panonska, prekmurska, je prav takšna in samo takšna, kakršno so v svojem imaginariju naslikali ali opisali njeni najboljši premišljevalci, tako pesniki kot znanstveniki. Danes ima Prekmurje svojo prepoznavno in nezamenljivo podobo in zven, nekaj, kar se je vztrajno iskalo in izpiralo skozi stoletja, zares pa se je zalesketalo in zazvenelo le v redkih opusih. Zdi se, da je ta prostor med Muro in Rabo zares obdarjen s presežki, ki jih morebiti še vedno premalo cenimo."

Vaš roman o pisateljevanju Panorama je doživel verjetno največ mednarodne slave in pomembnih nagrad. Sodobni Ahasver potuje po Irski, Belgiji, preko Ljubljane pride v Sarajevo. Izguba doma in miru je temeljna v času velikih zgodovinskih pretresov. Kaj mislite, kaj dela ta roman tako univerzalen, da ga strastno berejo Mehičani, Madžari, Francozi, Hrvati, Angleži ...?

"Prve stavke Panorame sem napisal na samotnih irskih obalah, na začetku dolgega potovanja, za katerega nisem vedel, kje se bo končalo. Bilo je sredi aprila, ozke ceste, ki se vijejo čez visoke previsne stene in spuščajo k temnemu in razburkanemu Atlantskemu oceanu, so bile popolnoma prazne. Na strmih, zelenih pašnikih so na dežju in soncu samevali samo konji in ovce, ki so se pasli okoli ruševin nekdanjih graščin in samostanov. Turistična sezona je bila še daleč, redke lesene hiše, ki so bile raztresene po pokrajini, so bile videti prazne, že dolgo zapuščene, kot bi se vsi izselili iz te lepe, a krute pokrajine. Čez dan sem vztrajno pešačil v okolici mesta ali pa se odpeljal s kolesom daleč v pusto pokrajino, ki jo je zalival dež in sušilo hladno sonce. Ponoči sem v popolnoma praznem hotelu v Clifdenu, kjer sem bil edini gost, poslušal zavijanje vetra. V samoti sem želel nadaljevati pisanje zgodbe, ki sem jo imel v mislih, še preden sem se odpravil na pot. Vendar sem kmalu moral opustiti prvotne pisateljske načrte. Prevzel me je namreč občutek popolne samote, izločenosti iz sveta in jezika, hkrati pa sem bil povsem očaran s surovo in fascinanto pokrajino. Pozno ponoči, ko sem pregledoval fotografije, ki sem jih obsedeno zbiral na dnevnih izletih, me je ob neki podobi prešinila misel, da hodi v te oddaljene, skrite in tihe kraje samo še smrt. Tukaj počiva, ko opravi svoje delo med ljudmi, ter odloži svoje orodje ob morju in piše spomine. Smrt in pisatelj pišeta spomine."

Kaj pomenijo fotografije, ki so v knjigi, v vašem opusu? Spomnim se sugestivne razstave Duše z EPK Maribor 2012.

"Očaran sem s podobami oblakov, belih in temnih, pogled na sivo, nagubano in težko nebo pred nevihto mi je ljubši od modrine in praznine neba. Pogosto se zazrem v nebo in iščem podobe in znamenja v oblakih, ki me nagovarjajo s svojo tišino, ali pa mogoče jaz nagovarjam njih? Gre za korespondence, notranji dialog med tem, kar je zunaj, svet, vesolje, in tistim najbolj globokim v nas. Tako razumem poezijo, kot nagovor duše, iskanje sozvočja med tišino in besedo. Fotografski cikel Duše je nastajal po dolgem obdobju strnjenega in osredotočenega fotografiranja oblakov, sprva predvsem v prostorih, ki imajo zame poseben pomen, tako rekoč dušo, v ravnici in na morju. Iskal sem duše, njihove podobe v oblakih, ali pa so one iskale mene, ne da bi vedel njihova imena in ne da bi vedel za pot, kam me bo to obsedeno iskanje privedlo. Šele ko sem podobe povezal s svojim literarnim ustvarjanjem, o čemer je med drugim prefinjeno pisal dr. Janez Balažic v katalogu k razstavi, torej šele potem sem ugledal, da gre za povsem podobne motive in teme, ki sem jih nezavedno izražal tako v fotografiji kot tudi v poeziji, to so spomin, žalost, samota, tišina, nostalgija … Tako odkrite duše sem dal natisniti na slikarska platna in jih okviril v lahke lesene okvirje. Na postavitvi v mariborski Sinagogi so slike dobile šele pravi smisel, ki je več od njihovega ikonografskega pomena, kar sem globoko občutil v tišini visokega prostora. V judovski tradiciji je oblak simbol duše, pokojnike pred pokopom zavijejo v belo platno in položijo v preprosto krsto iz mehkega lesa. Bil je torej dogodek, redek in krhek, zame absolutno dragocen, kjer sta se me sublimno dotaknili metaforičnost podob in simbolika prostora. Melanholija in čisto nič drugega je izvor umetnosti. Po mariborski postavitvi sem imel priložnost razstavljati še v drugih galerijah, nazadnje v okviru odmevne skupinske postavitve prekmurskih umetnikov na temo Osamljenosti, a magija se zares ni več ponovila. Seveda sem cikel Duše posvetil v spomin vsem imenom, ki lebdijo med oblaki."

"Čas ne obstaja, to je zgolj miselna kategorija, s katero opisujemo in razmejujemo nespremenljivi prostor," zapišete v Panorami. Kot bi hoteli negirati paradigmo o času, ki da zaceli vse rane. Kako bomo celili rane, ki jih je v nas zasekala koronakriza?

"Nekoč so presvetli cesar in generali obljubljali obupanim in prestrašenim vojakom, ko so jih z vlaki vozili v strelske jarke, da se bodo vrnili domov pred božičem. Tisti, ki so se po letih strašne vojne le vrnili, pa so kmalu, še preden so prestopili domači prag, spoznali, da sveta, ki so ga zapustili, ni več. Vse se je nepovratno spremenilo. Kar ni pokončala vojna, je dokončala španska gripa. Tudi ob izbruhu pandemije koronavirusa v začetku preteklega leta smo upali, da se bo epidemija končala do božiča, zdaj je očitno, da moramo upati, da bo nadloge konec do naslednjega božiča. Toda če so pred sto leti morali vojaki čakati štiri leta ujeti v usmrajenih jarkih, da je bil razglašen konec sveta, kakršnega so dotlej poznali, bi lahko mi njegov konec razglasili že zdaj, še preden bodo ukinjeni vsi izredni ukrepi in prepovedi gibanja. Obris in tloris drugačnega sveta sta vedno bolj jasna. Vse se bo počasi, a nezadržno preselilo na splet, politika, zabava, ekonomija, šola, znanost, umetnost. Prostor bo ostal isti, čas v njem pa bo tekel drugače. Edini zmagovalec pandemije je digitalizacija. Na ruševinah postmodernizma bo zrasel digitalni svet. Vprašajmo se, katera zgodba nam je ljubša: Ljubezen v času kolere ali Sto let samote?"

Pišete tudi scenarije za filmske portrete o kolegih pesnikih Zajcu, Strniši, Dolencu, Deklevi. Se vam ne zdi, da so novi časi precej sploščeni, trivialni in da usiha pozornost k resnim, poglobljenim temam? Hkrati pa vaše osrednje teme brezdomnosti, begunstva dobivajo nove srhljivejše konotacije od tistih iz leta, ko ste pisali roman Panorama …

"Res je, svet nezadržno drsi iz tečajev. Še desetletje, dve nazaj se je zdelo, da je milenijski hrošč, če se ga sploh še kdo spomni, edina katastrofa, ki lahko prizadene svet, še trenutek pred dolgočasnim koncem zgodovine, kakor je napovedal filozof. Razvpita zgodba o hrošču in njegovi epohalni nevarnosti se je vrtela okoli domneve, da se bodo računalniki ob prestopu milenija, torej ob začetku leta 2000, zmotili v štetju, njihove notranje, programirane ure, ki so bile navite za štetje enega samega stoletja, bodo ponorele. Izguba občutka za realni čas bi v vedno bolj od računalnikov odvisnem svetu lahko pomenila popoln kaos, obtičali bi avioni, borze, banke, atomske elektrarne, internet … Skratka, ostanite doma! Kako znano zveni, kot bi govoril o nekem drugem, sodobnem hrošču ali virusu. Zakaj obnavljam to po svoje bizarno zgodbo, ki bi ji danes rekli teorija zarote? Ljudje potrebujemo zgodbe, izmišljene ali resnične, ne da bi samo svet razumeli, ampak da bi si tudi osmislili notranji svet. Če nekoliko parafraziram, bi lahko rekli, če rešiš enega pesnika, rešiš vse pesmi. Ko pišem, popisujem notranje življenje, nevidne pokrajine, ki jih nihče ni zares videl, saj so narejene iz spomina. Nostalgija in hrepenenje, pripovedovanje na način spominjanja, ki pa se mnogokrat izkaže za preroško. Zgodba se je končala, a zgodovina se je šele začela."