Bojan Tomažič
Timotej Novaković je mlad igralec in mlad pesnik. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je diplomiral pred petimi leti. Inokulum je njegova prva pesniška zbirka - za izid sta poskrbela KunstHaus in Podoba iz Rogaške Slatine. V Mini teatru je igral v predstavah Shopping and Fucking, Snežena sestra, Dnevnik Ane Frank. Miklavž Komelj je napisal, da je njegovo pesništvo delovanje, da "vidi mozaik, ki razpada, vzame kamenčke v pest in jih meče naokrog, da nastane nova podoba".
Njegov oče Novica Novaković je za prvenec prejel prestižno hrvaško Goranovo nagrado za mlade pesnike. Napisal je sedem knjig poezije za odrasle, šest za otroke: kratki verzi, dolgi verzi, haiku in pesmi v prozi ter pesmi z rimo, nadrealistične, ljubezenske in angažirane, vmes še kakšen song za rock bende.
Oče je pravnik in mu poezija barva življenje, sin pravi, da mu pisanje pesmi ob igralstvu nudi neskončne možnosti za igranje z besedami in izražanje občutkov.
Timotej, kakšna je očetova poezija?
Spoznal sem jo že kot otrok, otroške pesmi so zelo zabavne in na duhovit način obravnavajo svet. Konec osnovne in na začetku srednje šole sem začel prebirati tudi njegove pesmi za odrasle in bil kratko malo šokiran zaradi abstraktnosti, izrazoslovja, kompleksne vsebine, načina opisovanja in gledanja na svet, ki ga pri svojem mirnem in zadržanem očetu nisem poznal.
Ste pesnik zato, ker je pesnik oče?
Zagotovo je to imelo velik vpliv name, verjetno tudi podzavestno, ne samo direktno. Ko pa danes razmišljam, sem prepričan oziroma si želim biti prepričan, da bi v življenju pisal tudi brez vpliva očeta, v poeziji sem se našel in mi daje možnost, da lahko izrazim stvari, ki se mi dogajajo v življenju in ki jih skozi svoje gledališko ustvarjanje ne morem. Seveda je vse še toliko močnejše in bolj prisotno zaradi očetovega pesniškega vpliva.
Oče, kako ste sina usmerjali k pesništvu?
Timoteja nisem nikoli usmerjal k pesništvu, res pa je, da smo doma, ko sta bila otroka manjša, vedno veliko brali, poleg pravljic in zgodbic tudi veliko kvalitetne poezije za najmlajše.
Kakšna je Timotejeva poezija? Je podobna vašemu pisanju v njegovih letih? Je poezija starejša in mlajša?
Timotej odlično piše, sploh ne dojamem, kako dobro zbirko je napisal. Upal bi potegniti primerjavo Inokuluma s prvima knjigama Aleša Debeljaka. Ampak to prepuščam drugim, ki so bolj nepristranski od mene. Ne vem, kako je z mlado ali staro poezijo, najbrž obstajata, zagotovo pa obstajata dobra in slaba poezija. V Inokulumu tu in tam začutim rahlo sled nadrealizma, to je morda edina vzporednica z mojim prvencem.
Kaj sploh je poezija?
Poezija je bila in je še vedno vse, kar nas zapolnjuje od znotraj in obdaja od zunaj: ljubezen, ljubosumje in sovraštvo, rojstvo in smrt, sreča, veselje, žalost in strah, mir in vojna, znoj, kri, sperma in sedem smrtnih grehov, upanje in poguba, čustva, norost in perverznosti, materialno in duhovno, flora in favna ter širno vesolje, majhni predmeti, drobne stvari, roža v laseh, poljub na dlani in klobuk na glavi, vse in še več, kakor tudi, ko se odbito oblečen sprehajaš po starem delu mesta, ja, tako nekako.
Vi, Timotej, tudi tako menite?
Definitivno se v vsem strinjam z očetom. Zame je poezija najvišja oblika literature. Format, ki hkrati prenese vse, in format, pri katerem je pomembna vsaka najmanjša podrobnost; je po eni strani senzibilen in izraža ranljivost, po drugi strani pa lahko deluje močno, manifestativno, lahko na subtilen in nežen način izpoveduje čustva ali na subverziven način obravnava družbene teme. Zaradi svoje odprte forme ponuja nešteto priložnosti za igranje z besedami in pomeni. Daje ti možnost, da v besedilo preliješ svoje občutke, doživetja, mnenja, dognanja, srečo, strahove in vse na subtilen način predaš bralcu, ki pesmi napolni s svojim življenjem.
Obstaja mlada poezija?
Seveda. Je v veliko primerih bolj angažirana ter družbeno kritična od poezije uveljavljenih pesnikov in polna zanosne mladostniške energije. Zaradi iskanja izraza, ne dolgoletnih izkušenj ali želje po odmiku od svojih predhodnikov, po koraku naprej, dostikrat bolj preizprašujoča in bolj odprta, išče nove možnosti izraza, kar lahko pogrešaš pri nekaterih dalj časa uveljavljenih pesnikih, ki so svoj izraz odkrili, ga izoblikovali in se v njem udomačili, hkrati pa jim ta cona udobja preprečuje nadaljnji razvoj in možnost aktualnosti. Seveda pa ne govorim o vseh pesnikih, v Sloveniji je mnogo dobrih pesnic in pesnikov in mnogim uspe ostati na visokem nivoju skozi celotno pesniško kariero. Primer dobre mlade poezije zdaj je Črna skrinjica, katere urednik je Dejan Koban, v okviru nje izhajajo vrhunske zbirke najboljših mladih avtoric in avtorjev pri nas.
Čigave pesmi poleg omenjenih še radi berete?
Pesnikov, ki so mi ljubi, je enostavno preveč, da bi lahko naštel vse; pa sem bom vsaj skoncentriral na slovensko poezijo. V otroških letih sem najraje prebiral Toneta Pavčka, Borisa A. Novaka, Daneta Zajca, Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Andreja Rozmana - Rozo, svojega očeta. S koncem osnovne in začetkom srednje šole pa so mi prirasli k srcu avtorji, ki jih rad prebiram še danes: Tomaž Šalamun, Tone Škrjanec, Uroš Zupan, Primož Čučnik, Gregor Podlogar, Dejan Koban, Anja Golob, Aleš Debeljak in drugi. Trenutno pa imam najraje slovensko mlado poezijo, ki jo pišejo Sergej Harlamov, Pino Pograjc, Lara Božak, Anja Novak - Anjuta, Lukas Debeljak, Sara Fabjan, Blaž Iršič, Katja Perat, Ana Pepelnik in seveda še mnogi, ki jih nisem omenil. Njihovo poezijo rad prebiram, ker se iz nje marsikaj naučim, mi velikokrat ponuja uteho, me spremlja v vsakodnevnem življenju, vpliva na mojo osebnostno rast, me izpopolnjuje, mi velikokrat da občutek, da v mnogih stvareh nisem sam, razlogov je ogromno.
Torej poezija spreminja (vaš) svet?
Poezija spreminja svet. Vendar tukaj ne gre za velike spremembe, na globalnem nivoju, take, ki so vsem na očeh, ampak za spremembe, ki se dogajajo na mikro ravni - v nas. Dovolj je, da se en človek zaradi tvojih pesmi počuti malo manj osamljeno, da si mu odprl pogled na določeno stvar, mu polepšal dan, pomagal prebroditi krizo, mu dal občutek, da v nečem ni sam na svetu in si nekaj spremenil. In ravno tako poezija vpliva tudi na moj svet.
Kako vi, Novica, zdaj gledate na svoj pesniški opus. Na kaj ste posebej ponosni? Katero zbirko bi zdaj še posebej priporočili v branje?
Ah, kar je izšlo, je preteklost. Opus je ali ni obsežen, konča se leta 2017, moja poezija trenutno počiva nekje v medetaži in nestrpno čaka na motivacijo. Tako kot v življenju, kjer na splošno velja, da ob oziranju v preteklost vidiš, kaj bi lahko postoril drugače, je enako pri objavljenih pesniških zbirkah, marsikaj bi se dalo bolj kvalitetno napisati. Res pa je, da se z leti notranje v smislu duhovnosti, čustev, dojemanja sveta, iskanja inspiracije tako zelo spreminjamo, da sam ne moreš ocenjevati svojih pesmi za nazaj. Zato in pa zaradi tega, ker so objavljene zbirke tako različne, je težko izpostaviti katero od njih. Ampak če že moram, potem morda Zapeljevanje in Majhne stvari za odrasle ter Strašna biba pesmi šiba za otroke. Hmm, Podtoni tudi niso slabi.
Torej zdaj nič ne pripravljate?
Popolnoma nič ne pripravljam, uživam v lenobi in se prepuščam čudovitemu brezdelju. Božansko.
Timotej, vi pa zdaj ljudem berete svoje pesmi?
Zelo rad. Knjigo predstavljamo na knjižnih sejmih, tudi na beograjskem (prevedena je tudi v srbščino) je bila opazna.
