Kje je mesto, kot je mesto naše?! Z vseh strani nam ga pišejo romani! (Če ob Glazerju parafraziramo še dolgoletni slogan Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, Ko te napiše knjiga.) Komaj je Umetniški kabinet Primož Premzl odkril v nemščini napisan roman Paula Blahe iz leta 1996, v katerem protagonist v Mariboru išče sledi družinske preteklosti, že je udarila romaneskna noviteta češke avtorice Dore Kaprálove, v kateri se Maribor znajde že kar v naslovu – Mariborska hipnoza.
Paul Blaha je bil češko-nemško-slovenskega rodu in je v Mariboru preživel mladost. Po vojni je kot publicist, gledališki kritik, intendant in na koncu pisatelj živel v Avstriji, v Maribor se je vrnil kot turist šele, ko je v devetdesetih pisal roman. Dora Kaprálová je v Mariboru preživela štirinajst dni junija 2024. Prišla je na rezidenco v hostel Pekarna, povabil jo je Mladinski kulturni center Maribor, ki se je dogovoril z njeno češko založbo Větrné mlýny (Mlini na veter). Bila je to ena tistih rezidenc, ki od rezidenta pričakujejo konkretno protiuslugo. Pisateljica naj bi napisala "literarno reportažo o Mariboru". No, napisala je roman, ki je letos prejel osrednjo
češko romaneskno nagrado, magnesia litera. Prvi prevod - kot je povedala vodja Slovenskih dnevov knjige v Mariboru in urednica knjige Petra Kolmančič, so kupili mačka v žaklju, saj so pravice za slovensko izdajo zakupili, preden je kdo roman prebral – je seveda prevod v slovenščino. Opravil ga je Peter Kuhar, ki je prevajal tudi pogovor Lenke Kuhar Daňhelove s pisateljico v sredo zvečer v Vetrinjskem dvoru. Avtorica Mariborske hipnoze je bila namreč osrednja gostja letošnjih Slovenskih dnevov knjige v Mariboru. Izšel je tudi že nemški prevod, obetajo pa se hrvaški, srbski, arabski, morda celo francoski, angleški, poljski in kitajski. Delno je velik interes treba pripisati pomenu nagrade za najboljši češki roman, večinsko pa dejstvu, da je bila Kaprálová s tem romanom med štirinajstimi nominiranci za letošnjo nagrado Evropske unije za literaturo. Ko to pišem, se še ne ve, kdo je zmagovalec ali zmagovalka, na dan objave pa bo že znano. Če bi zmagala Mariborska hipnoza, bi imelo ime našega mesta najbrž še bolj avanturistično prihodnost. Prav zanimivo pa bo videti, ali se bo ohranilo tudi v naslovih. Verjetnost, da bi založniki ohranjali naslov z neznanim krajevnim določilom, ni velika, po navadi se v takih primerih izbere povsem nov naslov.
Avtorica je torej namesto "literarne reportaže o Mariboru" napisala roman. Ampak a lahko rečemo, da je to "roman o Mariboru"? Problematika literarne transformacije je seveda kompleksna, že formulacija "roman o" je vprašljiva, saj fikcijski kontekst po definiciji spremeni status objekta. Ne glede na to pa je lahko vloga literarnega dogajalnega prostora bolj ali manj pomembna. A Kaprálová na predstavitvi ni hotela laskati in zavajati. Poudarila je, da ni napisala literarne reportaže, ker Maribor preslabo pozna, in da bi dogajalni prostor tega romana lahko bilo tudi katero drugo mesto. "Zgodba je univerzalnejša od Maribora" in "Mariborčani, odpustite mi, ta zgodba bi se lahko zgodila v kateremkoli mestu."
Seveda pa je v romanu "veliko Maribora", od "najstarejše trte na svetu", Nikole Tesle, Adolfa Hitlerja, Tita in še marsikoga in še marsičesa.
Tako je torej s prvim delom naslova, kako pa je s hipnozo? Kot vsi popotniki v vsa mesta si je pisateljica želela, da bi jo mesto začaralo, ujelo in hipnotiziralo. Recimo tako, kot pajek ulovi muho v svojo mrežo. Primerjava je malo iz trte izvita, a ne dosti bolj kot večina domislic v Mariborski hipnozi. Pri "naročenih" delih je pač tako. Smo pa s to komparacijo prišli do muhe in s tem do ene osrednjih domislic romana. Romaneskna perspektiva naj bi bila namreč mušja. Pogojnik smo uporabili, ker pisateljica na ta motiv vmes kar malo pozabi, res pa je lahko stroboskopsko utripanje dobra metafora za merjenje pulza mesta. Kot enega od argumentov za izbiro te živalske vrste je navedla še dejstvo, da je njena življenjska doba približno enaka času, ki ga je sama preživela v Mariboru. Kakorkoli, za želeno hipnozo je bilo poskrbljeno, ko je pisateljica naletela na zapise o hipnotizerju Svengaliju.
"Mariborčani, odpustite mi, ta zgodba bi se lahko zgodila v kateremkoli mestu"
Kaj imata skupnega oba "tuja romana o Mariboru"? Med drugim Jančarjev Severni sij. Saj je skoraj logično. Kaj si tujec, ki se želi potopiti v mesto in o njem pisati, lahko želi boljšega kot roman o mestu, v katero pride tujec in se v njem usodno izgubi? Vse tri avtorje, Jančarja, Blaho, Kaprálovo, oziroma njihove protagoniste privlačijo čudaki, obstranci, preroki, mešetarji, hipnotizerji in vsi manevrirajo med idejo mesta kot laboratorija sveta in idejo provincialne mišelovke.
Hecno pa je, da imata oba romana z navezavo na Severni sij tudi kakšno "stvarno težavo". Če je "napaka" v Blahovem Iskanju sledi – ko protagonist bere angleški prevod romana nekaj let pred njegovim izidom – simpatična in potrjuje pisateljsko svobodo, je v Mariborski hipnozi drugače. Po tem, ko je roman že dvakrat omenjen kot Severni sij, se v tretje pojavi kot Polarni sij. To je lahko samo navaden prevajalski/uredniški/lektorski spodrsljaj (v češčini nosi roman naslov Polární záře).
Avtorica je na koncu predstavitve še enkrat poudarila, da na primer lutkar, ki ga najdemo v romanu, pač ni lutkar, ki ima svoje delovno mesto na vogalu Jurčičeve in Gosposke. In da je pomembno (samo), kar je zapisano v – dvakrat ponovljenem – zadnjem stavku: "Prepozno je za vse, le za ljubezen ne." Logično je, da je pisateljičin gostitelj in založnik ponosen na izdelek, logično je, da smo vsi skupaj radovedni ali celo veseli. Ampak no, po pameti.
(Psevdo)mariborika
- "Zgodovina drugih mest ima lasten nezamenljiv spomin, mariborska zgodovina pa je hipnotično zaspana, temačno igriva, kot korenine prepletena, veselo svobodna, pravljično naivna in infantilno obžalujoča, vsaj tako se mi je zdelo med dvotedensko mariborsko hipnozo."
- "Na klopi sedi starejša elegantno oblečena dama, ogovori me v angleščini, vrnite se sem čez en mesec, pa se boste okopali, jaz tukaj posedam že od aprila, ampak iz glave mi ne gre češki arhitekt Max Czeike. Ali veste, kaj se mu je zgodilo? Saj ste pravkar govorili češko, ali se motim? Končal je v množičnem grobišču na Teznu, takoj po vojni. In to je zgradil, kopališče, mar ni čudovito? /…/ Zgodovina jo še vedno zanima, tudi zdaj, ko je v pokoju, zato mi še vedno pripoveduje o češkem stavbeniku Czeikeju, ki so mu jo zavistni Mariborčani po vojni hudo zakuhali. Zelo so si želeli njegove vile, grdo so si na njem brusili zobe, dokler ga niso po krivem obtožili kolaboracije z Nemci, posledice so že znane. Ustrelili so ga in vrgli v množični grob, niti na pokopališču ne leži. Kopališče ni pokopališče.
Kaj bom počela jutri? Pripravila mi bo rižoto po slavnem receptu.
Vesela sem vabila. Obljubila sem, da bom prišla, potem pa – ne vem, zakaj – dodala, da je Drava hitra, zato mi ne gre v glavo, zakaj je Drago Jančar zapisal, da je bila reka počasna, ko je plaval na otok. Ali pa je napisal nasprotno, da reka ni bila počasna?
Gospa Daša najprej ni rekla ničesar, čez nekaj časa pa, da je Jančar osel in beden avtor.
Maribor je po Jančarju laboratorij sveta, sem rekla.
Ne vem, ampak mi smo laboratorijske miši, je odgovorila skrivnostno."
- "V noči s petindvajsetega na šestindvajseti junij se v mariborsko vojašnico prikradejo domači lumpi, ukradejo cigarete in vodko ter se umaknejo v gore, z avtobusi se pripeljejo objokane matere po svoje srbske sinove, ki takrat v Mariboru služijo vojsko, Neznanci vdrejo v vojašnico, poberejo vso hrano z mesninami vred, oropajo tudi vojaško pekarno. Nekoliko kasneje je vsa vojašnica Pekarna izpraznjena, odklopijo plin in elektriko. Konec septembra 1991 se je brez elektrike odtajalo trinajst velikanskih sodobnih zamrzovalnikov v kasarniški klavnici in skladišču mesa."
Pa še trafikant Jan
"Kaj bi mi trafikant Jan odgovoril?
Najbrž bi spet zapadel v stvarnost zgodovinarja in za pomiritev bral iz telefona kakšno spodbudno sporočilo svoje noseče žene, potem pa bi rekel hitro, še prehitro, da ga ni ničesar strah, vsak trenutek se jima bo rodil otrok, in takšno temno zmedeno govorjenje ni nikoli rešilo ničesar, to je samo nesmiselno tesnobno sanjarjenje, tako kot je pisanje smešno in v bistvu nesmiselno, ja, prav slišiš, pisanje. Pisanje je, bi skoraj dodal in bi se nasmehnil, pisanje je bedna hipnoza, splahovanje bolečine zaradi prebavnih motenj, je lajšanje sranja. Negotova sezona brez garancije in zato se jaz, draga D., bi rekel in s tem skoraj razkril moj pravi obraz, zato se jaz osebno na pisanje požvižgam, me ne zanima. Ne pišem, ampak si pustim pripovedovati in veni vidi v riti, ker je sočutje edino, za kar smo v budnosti odgovorni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
