zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

Kultura

(GLEDALIŠKA KRITIKA) Svet je resničnostni šov, mar ne?

Petra Vidali Petra Vidali
21.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bučen plesni resničnostni šov
Peter Giodani

Plesni maratoni, kakršni je tisti, ki služi kot osrednji dogajalni okvir v romanu Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne? (ki ga večina pozna po filmski adaptaciji v režiji Sydneya Pollacka iz leta 1969), so realen fenomen. Bili so oblika ameriške zabave v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. »Zabavali« so se seveda gledalci, nenehno opazovani plesalci pa so, zlasti po gospodarskem zlomu konec dvajsetih let, v šovih z nehumanimi pravili iskali možnost preživetja.

Resničnostni šovi torej niso avtohtoni sad našega časa, ampak samo nadaljevanje že znanega z drugimi sredstvi oziroma v drugih medijih. Na eni strani zaslonov so gledalci dobili možnost res 24-urnega vojerizma, na drugi pa akterji možnost nenehnega pritegovanja pozornosti.

Odkritje sedanjosti v tej že prepoznavni pretekli zgodbi je izhodišče uprizoritve Samo ne se ustavit, njen fokus pa je v razkritju resničnostnih šovov kot tistega fenomena, ki veliko, največ in preveč pove o našem času. Simona Hamer je tako kot McCoy v svoj resničnostni šov postavila deset plesalcev z različnimi poklicnimi izbirami in jih primerno priličila našemu času - imamo recimo profesionalno vplivnico in kmeta, ki hoče prakticirati zemlji in živim bitjem prijazno kmetijstvo. Iz Pollackovega filma pa dobimo tudi njegov (meta)filmski dodatek, mlado igralko in mladega filmskega režiserja brez posla in brez možnosti, da bi ga kadarkoli dobila. Nasproti desetim tekmovalcem postavi dva zabavljača, sodnika in moderatorja, kot posebno gostjo resničnostnega šova pa upokojeno igralko. Ta dramatičarkin (meta)gledališki dodatek funkcionira kot parodija, igralkin najljubši rekvizit je namreč pištola, njena neuresničena igralska želja pa nihče drug kot James Bond. S svojimi replikami vzpostavi morbidno historično linijo (ne samo v sodobnih filmskih in resničnostnih šovih, kot muhe cepajo žrtve tudi pri Shakespearu, mar ne?), kaj več pa se iz teh kot bistroumnih nesmislov ne razvije.

Tudi celotna uprizoritev ostane predvsem na nivoju parodije resničnostnih šovov. Njena glavna igralca sta pravzaprav nadležna zabavljača, ki šov vodita, klovna, ki sta obraz in zadnjica, frontalna in hrbtna stran tega fenomena. Tekmovalci dobijo dramaturško možnost izstopa, vsak lahko predstavi svojo preteklost in želeno prihodnost, vendar pa jih tudi ti nastopi ne vzpostavijo kot polnokrvne dramske osebe, prej kot stereotipne figure. Manko polnosti, celo manko osnovne motivacije je zaznati zlasti pri mladi igralki in režiserju, zato se zdi tudi »ponovitev« filmskega konca z njenim ultimativnim izstopom iz igre nemotivirana. Režija je sicer pri tem uporabila specifičen gledališki način: uprizoritev z zaključnim prizorom sestopi na drug nivo, in sicer z dobesedno demonstracijo metaforičnega - ljudje postanejo konji in ples dirka. In truplo ene ustreljene kobile seveda ne ustavi dirke sveta, večina bo topotala naprej.

Reči, da je uprizoritev Samo ne se ustavit! dinamična, bi bilo premalo. Od prve do zadnje od približno stotih minut nabijajo sodobni plesni ritmi, enako agresivni so tudi vizualni učinki. Primerno strašni sta še scenografija in kostumografija, pri čemer je prva televizijsko realistična, druga pa gledališka, plesalci nosijo kar svoje službene kostume. V njih izjemno dobro izvajajo plesno koreografijo, drugačnih izstopajočih kreacij pa jim besedilna predloga ne omogoča.

Samo ne se ustavit! izreka resnico o svetu resničnostnih šovov in svetu kot resničnostnem šovu na očiten, že znan in didaktičen način. Tako za dramsko besedilo kot za uprizoritev se zdi to premalo, ne dvomimo pa, da bo takšno utrjevanje splošnega vedenja predstavi prineslo tudi precej zadovoljnih gledalcev.

Konec oktobra je bila v Slovenskem mladinskem gledališču premiera uprizoritve Krize v režiji Žige Divjaka. V njej sedem igralcev eno uro teče na mestu, ob tem pa so obteženi z vso svojo vsakodnevno prtljago. Gledalci smo se, drugače kot v Samo ne se ustavit!, na trenutke res bali za igralce-tekače, njihova dirka se je res zdela dirka na vse ali nič in dirka do konca. Ampak bolj kot načini reprezentacije in njene prepričljivosti se zdi pomenljivo, da maratonske tekme (v katere nas formalno nihče ne sili, ampak si jih nalagamo sami) postajajo najbolj prava podoba aktualne kondicije človeštva. Parola prvega obdobja pandemije, upočasnitev tempa in začasna zaustavitev sveta se seveda ni uresničila. Nismo si vzeli časa za to, da bi ustavili čas - in zdaj je samo še huje.

Ana Urbanc in Petja Labović kot mlada igralka in režiser
Peter Giodani
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?