Kultura

(GLEDALIŠKA KRITIKA) Predstava za (vsaj) desetletje

Petra Vidali Petra Vidali
01.10.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Mha Fras

Kdo se boji Virginie Woolf v režiji Ivice Buljana je, po podatkih iz gledališkega lista, dvanajsta uprizoritev Albeejeve drame iz leta 1962 na slovenskih profesionalnih odrih. Prva in že takoj legendarna je bila že dve leti po broadwayski premieri, 1964., Mile Korun je v ljubljanski Drami za vloge Marte, Georgea, Nicka in Honey izbral Dušo Počkaj, Jurija Součka, Marijo Benko in Danila Benedičiča. Poznejše generacije imajo v spominu predstavo iz leta 1997, ko je Mateja Koležnik prav tako v Drami zasedla Mileno Zupančič, Radka Poliča, Natašo Ralijan in Matjaža Tribušona. Pogreb Radka Poliča je bil na dan premiere nove uprizoritve v Mini teatru. In prav on je leta 1995 režiral predstavo v mariborski Drami, v kateri so igrali Ksenija Mišič, Branko Šturbej, Alenka Tetičkovič in Primož Ekart.

Najbolj očitna razločevalna poteza nove uprizoritve je njena prostorska umeščenost. »Dnevna soba v univerzitetnem naselju majhnega kolidža v Novi Angliji« se preseli v eksterier, postane vrt, in to s precej eksplicitnimi slovenskimi atributi, plastičnimi stoli in drugim ne prav negovanim vrtnim pohištvom, celo kakšna vreča krompirja se potika okrog, predvsem pa si kvartet svoje žganice hladi z ledom iz hladilnika z velikim svetlečim Unionovim logom.

Naj beremo to kot običajno željo po približanju našemu konkretnemu tukaj in zdaj ali kot interpretacijski nižaj? Navsezadnje je to tako, kot da bi se namesto knjižnega jezika odločili za radikalno pogovorno lego na primer. In ali nam takšna izbira sporoča, da je univerzitetno okolje izgubilo prestižni status? Da je danes lahko univerzitetnik vsak? (Pri nas ali v Ameriki?) Morda pa to vendarle ni kritična opomba k družbenemu položaju, ampak k intimni oziroma intersubjektivni kondiciji: razsuto okolje za razsuta razmerja?

Kakorkoli, uvodna replika-citat "Kak svinjak!" (v uprizoritvi "Kakšen svinjak!") postane tako realistična opazka. Vseeno pa se ne zdi, da bi ta najbolj vidna intervencija bistveno determinirala uprizoritev. Kdo se boji Virginie Woolf je s svojimi osrednjimi temami - ubijajočo zahtevo po uspehu, željo po izpolnjujoči družini z otroki, in če/ko te(h) ni, vsaj po lepi fasadi, generacijskim trkom upov in deziluzij ... - ni čisto nič postarala. Morda bi lahko danes protestirali proti ženama, ki sta samo ženi - njuna eksistenca je utemeljena na tem, da sta podpornici oziroma podpihovalki kariernega pozicioniranja svojih soprogov, in predvsem na tem, ali lahko imata otroke ali ne. Ampak ne, nobena od tem ni v centru te uprizoritve. Ivica Buljan režira tako spretno, da nobene ne zaduši povsem, ampak bolj kot vse teme ga zanima popolna zadušitev odnosa oziroma odnosov, popoln spopad in propad, dvoboj kot psihološka in gledališka disciplina.

Priznamo, velikokrat rečemo, da kak komad ponuja možnost slovitih igralskih kreacij ali da jih kakšna režiserska poetika zahteva. To je pač eno od klišejskih mest diskurza o gledališču. Ampak pri tej Albeejevi mojstrovini je to res imperativ. Če si že lahko predstavljamo, da se je kdo upa lotiti brez vrhunskih igralcev, se zdaj, ko je pred nami, pravzaprav čudimo, da se ni kdo že prej spomnil, da bi v vlogi Marthe zasedel Natašo Barbaro Gračner. Da bi preprosto hotel uprizoriti ta komad zato, da bo lahko v njem igrala Nataša Barbara Gračner. In če dobi kot Georgea še Branka Šturbeja in če dobi to Ivica Buljan (ali pa ju seveda dobi, ker je Ivica Buljan), potem je to že skoraj garancija za neprestan igralski stampedo. Ona, Nataša Barbara Gračner, divja od prvega trenutka. Njen register načinov, kako je mogoče eksplodirati, razsuti vse okoli sebe, se zdi brezmejen, njeno popolno sesutje ob prekoračitvi zadnje meje pa presunljivo. Albeejeva didaskalija, da je Martha »hrupna ženska«, se zdi ob njeni interpretaciji posebej pomenljiva. Seveda je v vseh momentih cela, seveda gre na vse ali nič s celim igralskim telesom, ampak moj bog, kaj vse naredi ta ženska z glasom! Branko Šturbej se odlično postavi kot popolno nasprotje, njegova agresija in obup sta pasivna, zadrževana, tiha, preteča, njegov osrednji modus je pikrost, ampak hkrati v tej totalni vojni totalno verjamemo tudi njegovi ljubezni.

Mlajši par, Nicka in Honey, igrata Benjamin Krnetić in Klara Kuk. Oba sta premišljeno izbrana, on se zdi morda celo bolj direktno praktičen in preračunljiv, kot je v dramskih nastavkih, ona je razorožujoča kot hihitajoča se bolestno prosojna blondinka. Vseeno pa se zdi, da ju je režiser zastavil bolj kot tipski karikaturi oziroma senci. Ne le da ni močnega poudarka na generacijskem dvoboju oziroma predaji veščin in dobitkov ali skoraj nobenega na konfliktu med zgodovinskim in biologističnim nazorom, med humanizmom in genetiko, ampak tudi njun zasebni problem, ki ni majhen in izpolnjuje prav vse pogoje za to, da postane vsaj tako velik, kot je Marthin in Georgeev, ostaja na stranskem, ne prav osvetljenem tiru.

Vendar je vprašanje, ali je to sploh problem oziroma manko. Verjetno je to pri takšni uprizoritvi vračunan davek. Dobiček je preprosto večji od izgube. In dobiček je kategorija, ki jo je pri tej uprizoritvi - seveda v kontekstu slovenskega gledališkega prostora in v kontekstu manjših, nenacionalnih producentov - treba razumeti tudi nesimbolno. To ni samo stava na odlične igralce v odličnem tekstu, je stava na odlične znane igralce v odličnem znanem tekstu. Stava, ki celo ne skriva vab za škandalozne kronike. (Pomislite, NBG in BŠ petnajst let nista skupaj stala na odru, zdaj pa stojita kot mož in žena!)

Nova slovenska uprizoritev Kdo se boji Virginie Woolf najbrž ni prelomna točka slovenskega gledališča in tudi ne začenja nove ere v gledališki igri, zato pa omogoča manifestacijo najboljše klasične igre. Težko, da bi jo ignorirala kaka tekmovalna selekcija in žirija, ampak to je pač kratkoročno podjetje. Kdo se boji Virginie Woolf ni predstava za eno sezono. Prepričana sem, da bi lahko bila njena merska enota dekada. To je predstava, ki jo gremo pogledat večkrat: da preverimo razliko (kako bo tokrat povedala/povedal to repliko?) in da vsakič znova izmerimo stalni užitek. Takih predstav nimamo veliko. Pravzaprav jih že nekaj časa sploh nimamo.

Mha Fras
Toni Soprano Meneglejte
Mha Fras
Toni Soprano Meneglejte
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?