(GLEDALIŠKA KRITIKA) Posthumanizem v Cukrarni

Dramaturg in dramatik Dimitrije Kokanov (1986) ja bil za Gibanje (v režiji Jovane Tomić in produkciji Bitef teatra) nagrajen na 65. Sterijevem pozorju. Prispevki v srbskih medijih so Gibanje "razložili" kot poskus, ki sledi najsodobnejšim trendom na svetovni uprizoritveni sceni, še posebej pa tistim, ki jih spremlja tudi festival Bitef. Konkretno so vzpostavljali povezave s produkcijami Rimini Protokolla, zlasti tistimi, v katerih namesto žive prezence ostaja samo sled humanega.

Tudi dramaturginja prve slovenske uprizoritve Gibanja Eva Kraševec je v gledališkem listu besedilo opredelila kot "vizuro posthumanizma, filozofske smeri, ki v temelju prevrednoti tradicionalna hegemonična razmerja, tako da človek ni več merilo vsega in dominantna vrsta. V tem svetu igrajo enakovredno vlogo živa in neživa narava, telesa, prostori in celo redefinirani industrijski objekti."

Gibanje je razdeljeno na dva dela, grobo ju je mogoče označiti kot humani in posthumani del. V prvem delu, imenovanem Zjebani in nabildani, trije monologi izrišejo razpršene zgodbe subjektov, izčrpanih subjektov, ki jih definirajo predvsem strahovi in želje. Od (običajnih) občutij v prvem monologu, kot so strah pred staranjem, želja po bližini, ljubezni, miru, preide v drugem do groteskne fizične kastracije in kritike kapitalizma, dokler se v tretjem monologu subjekt ne osvobodi z lastno smrtjo.

Ustvarjalci prve slovenske uprizoritve z režiserjem Jušem Zidarjem na čelu so izhodiščno besedilo razumeli kot "vzvod za kreacijo in performativnost", zato so Polona Juh, Nejc Cijan Garlatti in Benjamin Krnetić zasnovali oziroma nasnovali/dosnovali tudi "svoje" zgodbe, večinoma povezane z njihovo gledališko pojavnostjo. V kreaciji in interpretaciji so vsi trije popolni, gledalec kljub zdaj že dolgoletni izkušnji s snovalnim gledališčem in performansom z lahkoto "kupi" njihove zgodbe. Manko snovalnega dela pa vidim v tem, da postane s tem Gibanje še ena metagledališka uprizoritev - in teh nam res ne manjka.

Gibanje z uprizoritvami Rimini Protokolla druži tudi pozicioniranje oziroma vključevanje gledalcev. Potopitev je blaga in nenasilna, vseeno pa omogoča za večino še ne doživeto izkušnjo. Uvodoma igralci gledalce "intimno" povabijo k oblikovanju in meduprizoritvenemu ohranjanju želje, po koncu monologov pa so povabljeni k lastni smrti tako rekoč.

V drugem delu Gibanja spregovorijo prostori in telesa. Pri Kokanovu so to znova trije monologi, monologi Tovarne, Vrta in Telesa, v uprizoritvi pa se zgodi en sam nagovor, nagovor gibajoče, valujoče vode. Njen posneti samogovor počasi preglasi fascinanten video bučeče in vse preplavljajoče vode Ateja Tutta.

Zakaj so Gibanje postavili v Cukrarni? Najbrž zato, ker se v dotrajani ljubljanski Drami ni mogoče gibati. Ker nima dovolj potencialnih uprizoritvenih prostorov in ker se med njimi ni mogoče premikati brez ovir in tudi ne brez nevarnosti. Cukrarna je več kot dovolj velika in razgibana: odprta, zračna, transparentna v pritličnem delu (prvi del uprizoritve) in neznana, skrivnostna, zaprta na drugi strani (kletni prostori, drugi del uprizoritve). In seveda je Cukrarna "redefiniran industrijski objekt". Celo več, je industrijski objekt, ki je bil že večkrat redifiniran, prvič najbrž kot hiralnica slovenskih umetnikov. Uprizoritveno besedilo celo vključi direktno referenco - Murn naj bi bil umiral v prostoru sedanje kavarne, kjer sta tudi oder in avditorij.

Vseeno se zdi na mestu vprašanje: ali nista vendarle glamurozna Cukrarna, znotraj nje pa kavarna s svojo ponudbo vseeno malo previsoki za namene posthumanistične umetnosti? To so prostori nove umetniške elite, ne pa prostori, ki bi lahko reševali zagate antropocentrične perspektive in antropocentrične umetnosti, se zdi. A tudi če pustimo "vsebinske" povezave ob strani, so prostorske kapacitete Cukrarne in z njimi povezana mizanscena bistveno sooblikovali uprizoritev. Nenehno premeščanje igralcev po kavarniškem avditoriju v prvem delu potencira razdrobljenost besedila in dekoncentracijo publike, zdi se, da k temu prispeva svoj delež tudi izredna višina prostora. Kot diametralno nasprotje tem prostorom pa je neprodušna kletna dvorana gotovo pravi kraj za popoln učinek video podob; posthumani bunker za posthumanizem.

Gibanje izstopa iz prevladujočega repertoarja SNG Drama Ljubljana ne le zaradi dislociranosti (ki bo, če se bo Drama končno obnavljala, postala pravilo), temveč zaradi nedramskosti in močnega, avtonomnega deleža vizualnih medijev. Predstava ne prepriča v vseh segmentnih, gre pa brez dvoma za seriozen in tehten poskus razumevanja tega težko uprizorljivega (in morda v marsičem tudi ne tako zelo tehtnega) besedila.