(GLEDALIŠKA KRITIKA) Paradigmatski Jurčič

Predstava, ki jo je spodbudila 140. obletnica smrti Josipa Jurčiča, vsebuje številna protislovja današnjega repertoarnega gledališča - v dobrem, pa tudi v slabem. Negovanje zgodovinskega spomina, varovanje tradicije je najprej vsega spoštovanja vredno. In pogosto ga pogrešamo v naših nacionalnih hišah. Jurčič je v mnogočem povezan z Mariborom. Z njegovim Tugomerjem se je leta 1919 začelo na tem prostoru prvo slovensko poklicno gledališče. V Mariboru je začel izhajati prvi slovenski politični dnevnik Slovenski narod, urejal ga je Josip Jurčič. Teh pionirstev pa je še več: tudi prvo slovensko realistično povest Sosedov sin je napisal, prvi roman Deseti brat in prvo tragedijo - Tugomer. In vse to je skoncentrirano v projekt na Komornem odru, ki pa bi za širši zamah in globljo izkušnjo potreboval še kaj več. Tudi študij so začeli pri Jurčičevem spomeniku prav na dan jubileja. Lepo, a vse to so bolj ko ne zunajteatrske okoliščine, ki niso relevantne za potek celote oziroma ne garantirajo preboja. Jurčiča bi se bilo treba najbrž lotiti produkcijsko velikopoteznejše, ne le kot dramatsko vajo za šolajoče se, ki jim je literatura tipa Jurčič, Levstik, Finžgar že tako in preveč tuja in neprijazna.

Vsi so se trudili, najbolj pa režiserka Mateja Kokol in dramaturginja Maja Borin - iztisniti nekaj še danes vznemirljivega iz zaprašenega, malce naivnega, malce romantičnega besedilca. Ki nima v sebi prav veliko dramatskega naboja, v bistvu tudi literarnega (za današnje pojme) ne več. Iskali sta problemska, še danes aktualna mesta v tem, za današnje pojme precej naivnem proznem tekstu, spisanem v žlahtnem, bohotnem starem jeziku. Ohranili so ga v predstavi kljub dogajalni aktualizaciji arhaičnega, kar dikcijsko sicer ni pri vseh igralcih enako uspešno in čisto.

Temeljno izhodišče predstave je v vprašanju: Kaj znači rad imeti, ljubiti? Na zadnji steni je tudi izpisano v več jezikih. Saj poznamo tavčarjevsko podmeno, tako značilno za slovensko literaturo predprejšnjega stoletja - "ljubezen nam je vsem v pogubo" iz povesti V Zali. In tako je tudi pri Sosedovem sinu: Štefan (Viktor Hrvatin Meglič) ljubi Franico (Julija Klavžar), nedosegljivo, bogato, namenjeno drugemu. In ona ljubi njega ne glede na vse. Bogati veljak Smrekar (Gorazd Žilavec) lepe edinke seveda noče dati sinu obubožanega zapiteža. Zato stvari vzame v svoje roke, skupaj s Smrekarico (Eva Kraš) najdeta idealnega ženina (Vojko Belšak). Ko naj bi se zgodila poroka, Franica (kot mnoge holivudske neveste) pobegne izpred oltarja, izgine, hudo zboli. In srečni konec: starša spoznata, da je "biti pred imeti", prosto po dramaturginji in Frommu, in sledi hepiend.

Prizorišče je kot v kakšnem snovalnem gledališču zamejeno s serijo stolov na vse strani, na sredini pa je majhna kvadratna agora-plesišče-oder. Na njem se odvije vse usodno. Majhnost in utesnjenost prostora delujeta imenitno, simbolno, tudi zemlja v predalih in vsi rekviziti, ki se pred nami odpirajo izpod odra, delujejo inventivno, domiselno. Igra je solidna, tudi gib (koreograf Gaj Žmavc), v gestiki in izrazu izstopa Vojko Belšak s svojimi številnimi transformacijami med študentom, Plužnikom in Pogreznikom. Sicer pa kakega prebojnega razigravanja ni bilo in ga najbrž tudi ni moglo biti v tem preprostem, tematsko predvidljivem grajenju mostu med gledališčem, književnostjo in življenjem. Kaj bi drugega tudi počele predstave, zasnovane na historičnih tekstih, ki niti dramatika niso. Podobno kot zlasti v ljubljanski Drami serijsko ustvarjajo predstave po literarnih delih za maturo (Angel pozabe, Figa, Ana Karenina ...), tudi tak repertoarni ekskurz v zgodovino slovenske književnosti avtorja, neposredno povezanega z okoljem, pomeni bolj dogodek za kulturno vzgojo in šolsko rabo, kot da bi bil relevanten repertoarni steber sezone.

Poučna je seveda vrnitev k praizviru slovenske literature, tudi k jeziku izpred poldrugega stoletja. Vsa pohvala režiserki, ki je naredila komunikativno, dinamično predstavo, preigrala mnoge uprizoritvene kode in se maksimalno potrudila v možnostih, ki so ji bile na razpolago. Kljub vsemu pa deluje vse skupaj bolj kot bralna vaja ali pač (pred)vaja za nekaj večjega, česar bi bila Mateja Kokol absolutno zmožna in - počasi bi si že zaslužila končno tudi veliki oder v domačem SNG. Po sijajnem Haddonu, Rezi ... Dobesedno in metaforično. Kot je rekel umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Goran Injac, ki slovi po tem, da zavoha mlade talente in jim da maksimalne možnosti (spomnimo samo na aktualni primer Žige Divjaka): "Ne moremo mladih ljudi zapreti na neki oder v kleti, jim dati kompletno irelevantne tekste kot nalogo in 200 evrov budžeta ter pričakovati, da se bo zgodilo nekaj velikega. Produkcijski pogoji in podpora teatra imajo direkten vpliv na rezultat."

Seveda ne velja povsem za naš primer, a v mnogočem je izjava na mestu. In skrajni čas je, da začnejo gledališka vodstva bolj zaupati prihajajočim generacijam režiserjev - tudi v smislu večjega tveganja, velikopoteznejših uprizoritev in ponujene večje ustvarjalne svobode mladim.