(GLEDALIŠKA KRITIKA) Ne verjemite, da jim gre za otroke

Slovenska narodna gledališča redko uprizarjajo nove drame za mladino in jih še redkeje naročajo. Zato je treba takoj na začetku pohvaliti potezo umetniškega vodstva Drame SNG Maribor. In Maja Borin, ki je podpisala že nekaj dramatizacij in "dram po motivih" za to starostno skupino, se je znova potrdila kot zanesljiva izbira. Rdeče kapice se je lotila s sociološkim premislekom in občutkom za dramaturško bogato obdelavo dognanega.

Spoznanje o novih nevarnostih, ki danes prežijo na mlade, je spletla v klasično pravljično formo, to pa multiplicirala z metadiskurzom. V Rdeči kapuci ne manjka znanih pravljičnih motivov, likov, predmetov in drugih pomenskih ali strukturnih referenc, tako da ne gre samo za sodobno priredbo pravljice, temveč za sodobno pravljico v pravljicah.

Rdečka in pridružen član pravljične druščine, njen tovariš v odraščanju Luka, ne hodita skozi temen gozd, avtorica je dobro našla nevarno mesto na njunih sodobnih poteh. Postaja podzemne železnice res ni zelo slovenski dogajalni prostor, je pa, zlasti po zaslugi filmskega medija, že ikoničen sodobni poligon za mrakobne zaplete. Celo praktična vrzel, razpoka ("mind the gap") postane globlje pravljično brezno.

Pravi nevaren kraj torej imamo in hitro dobimo tudi nevarne akterje - "volčjo druščino" malih lopovov, ki bi bili radi velik slaven bend. Ne smemo povedati preveč, zato samo še namig, da so volkovi seveda samo izvajalci zla, izvor je treba iskati pri zvodnikih in menedžerjih. Za denar gre, še najbolj pri tistih, ki se najglasneje delajo, da jim gre za otroke.

Ob dobrih motivnih, tematskih in strukturnih izhodiščih Rdeče kapuce pa je vendarle treba povedati tudi, da izpeljava ni optimalna na vseh nivojih. Fino je, da je fabula razvejena, manj fino pa, če je že ključnih zgodbenih niti preveč, kaj šele, če se začne izgubljati v ekskurzih v zgodovino orožarstva na primer. Na zgradbeni ravni pa se Rdeča kapuca izgubi v razpletu zgodbe. Ne uspe ji dobro umestiti vloge babice, zato je neposrečena tudi njena misija rešiteljice. Prodajanje najbolj nesrečno zlajnanih ljudskih modrosti - gledalko zabolijo ušesa, ko sliši, da sreča spremlja pogumne - je precej pod nivojem drugih segmentov besedila in ga ni mogoče upravičiti s teorijo citatnosti. (Pa najbrž tudi izposojanja bolj avtorskih maksim ne, recimo tiste, da je ljubezen to, da ostaneš, ko vse kriči, da pojdi ...) In ko smo že pri slabostih besedila - tudi songi bi lahko imeli večjo sporočilno in poetično moč.

Režiserka Saša Broz je poskrbela, da so se izrazili vsi segmenti in nivoji dramske predloge, ustvarila je dinamično predstavo, ki bi ji lahko očitali predvsem to, da ni okrepila, razrešila ali zakrila šibkih mest besedila. In morda še, da ni sicer dobrodošlega živahnega odrskega prometa kdaj vendarle umirila, da bi kakšna misel ali senzacija bolj zadihala.

K razgibanosti so v ravno pravi meri prispevali scenografija Stefana Katunarja, kostumografija Marite Ćopo, glasba Tonija Starešinića in Željke Veverec in oblikovanje odrskega giba (Sytze Jan Luske), ki so vsi na relativno visokem produkcijskem nivoju, posebej markanten je videopodpis Roka Predina.

Igralska ekipa Rdeče kapuce je celostno dobra. Rdečka Julije Klavžar in Luka Matevža Biberja, najmlajša lika, sta tudi najbolj resni vlogi. Stisk otrok oziroma mladostnikov ne more reševati (avto)ironija. Vse druge, odrasle vloge so prešpikane z znatno mero humorja in tako tudi odigrane. Nesrečni člani volčje druščine Nejc Ropret, Matija Stipanič in Viktor Hrvatin Meglič, Rdečkina polno zaposlena starša Maša Žilavec in Gorazd Žilavec, babica Irena Varga in zlovešča Foxy v interpretaciji Mateje Pucko so zasnovani večinoma kot karikature. Vsi pokažejo ob igralskem talentu tudi kar precej pevskega in plesnega, vseeno pa, oprostite, Pucko je carica.

Uprizoritev najboljše zaživi v najbolj ludističnih momentih, prizor preigravanja variacij klasične Rdeče kapice pokaže toliko osnovne komedijske kondicije, kot je na tem odru nismo videli že dolgo.

Rdeča kapuca je morda hotela preveč naenkrat in ni popolna, a ima precej možnosti za relativno polno in relativno dolgo odrsko življenje.