Kultura

(GLEDALIŠKA KRITIKA) Monotematski stand up

Petra Vidali Petra Vidali
21.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Igralec Simon Šerbinek in režiser Matjaž Latin 
Andrej Petelinsek

Zadnje čase precej znani britansko-irski filmski režiser Martin McDonagh - zdaj ravno pobira nagrade za Duše otoka, pred nekaj leti pa se je proslavil s Tremi plakati pred mestom -, je bil najprej gledališki avtor, največjo prepoznavnost mu je prinesla drama Kripl z Inishmaana. Simon Šerbinek v predstavi Kriplov zagovor obnovi dilemo, ki se pojavi v samem McDonaghovem tekstu in ki je večkrat tudi dilema režiserjev tega komada: naj kripla igra profesionalni igralec, ki ni kripl, ali naturni kripl, ki ni igralec?

Simon Šerbinek vsaj te dileme nima. Je večji invalid kot McDonaghov junak (Billyjeve hibe res niso izmerili v odstotkih, ne bi pa prišel do številke 80, ki si jo je prislužil Simon) in je profesionalni igralec. Pa še gledališki lektor po vrhu, tako da so odrske deske res njegov dom. Ampak če nima dileme, večinoma tudi nima izbire. Kot invalid lahko igra skoraj samo invalida. (Tako kot, bodimo pošteni, v našem okolju temnopolti igralci igrajo v glavnem samo temnopolte like ...) In tako se zdi skoraj samoumevno, da je prišel do Kriplovega zagovora. Če že je invalid in če že lahko igra samo invalide, je naredil predstavo, v kateri spregovori o tem, kako je postal invalid in kaj si lahko s tem počne na odru in v življenju. Kriplov zagovor je definiral kot komedijo, vendar je postavil žanrsko oznako v narekovaje. Malo najbrž zato, ker je komedija o invalidnosti najbrž v vsakem primeru tragikomedija, malo pa zato, ker, kot pravi, samo s to oznako pridobiš publiko.

Ta avtoironična opazka ni osamljena, ironija je prevladujoča miselna in retorična figura Šerbinkovega izvajanja. Z ironičnimi obrati govori o svojem hendikepu in o hendikepih sodobnega gledališča, sodobnih medijev, sodobnega sveta. "Zagovor" razdeli na poglavja: invalidnost in seks, invalidnost in mediji, invalidnost in to in ono. Linearna avtobiografija (čeprav avtobiograf trdi, da ne mara trendov v sodobni umetnosti, je avtobiografskost seveda eden poglavitnih trendov) se tako ves čas prekinja s splošnimi sarkazmi o svetu in z vici o invalidih.

Drugo najpomembnejšo vlogo v monokomediji "igra" igralčeva žena. Spretno jo uporabi kot pomočnico in antagonistko hkrati, tisto, ki njegova sanjarjenja postavi na trdna tla. Na proteze, bi najbrž rekel protagonist. Med drugim naj bi ga bila od načrtovanega gledališkega projekta odvračala s svarilom, da ga gledalci hvalijo in da se smejijo zgolj iz usmiljenja. Dobra opazka za vzbujanje nelagodja v dvorani, a Šerbinek tudi ta moment hitro ironično obrne.

Namen tega zapisa vsekakor ni pietetno hvaljenje in tukaj je dokaz: Zagovor se zdi najboljši v delih, ki govorijo o premagovanju lastne invalidnosti, v komentiranju širše stvarnosti pa je preveč floskulast in celo moralističen. Če hočeš na primer z odra razlagati, da paraziti niso umetniki, ampak kapitalisti, moraš to pač narediti precej bolj inventivno, kot naredi ta predstava. Pa tudi pri avtobiografskem delu ostaja predstava večkrat na površju. Od komedije ne moremo pričakovati, da bo prinesla soočenje s travmami in da se bo poglabljala v psihiatrične diagnoze na primer, vseeno pa bi moral komad, ki obljublja resnično zgodbo, seči malo globlje.

Žanrske oznake niso najbolj bistvena stvar, so pa lahko zelo uporabne. Kriplov zagovor bi lahko kljub strukturiranosti in nekaterim metagledališkim intervencijam označili za stand up.  Prvič zato, ker bi bila to še večja vaba za publiko kot "komedija", drugič zato, ker sta "stand up" in invalidski voziček kontradiktorna pojma, navsezadnje pa zato, ker to po večini elementov pač je stand up. Pri Kriplovem zagovoru se smejimo približno toliko kot pri večini stand upov - včasih iz srca, včasih iz zadrege -, ampak v primerjavi z večino ima veliko prednost: gre za monotematski stand up in gre za stand up z dobro motivacijo in nameni. Tudi če bo ostala škatla za prostovoljne prispevke za društvo paraplegikov prazna, je igralec invalid svoj minus pokončno pretvoril v umetniški in družbeni plus. Ko si boste torej naslednjič zaželi videti stand up, naj bo to Kriplov zagovor.

Producent Kriplovega zagovora je Kulturno-umetniško društvo Borza v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Maribor in Društvom paraplegikov Podravja.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?