(GLEDALIŠKA KRITIKA) Milenijske cipe po prepričanju

Tri prijateljice, Alex, Bim in J, si nekje na sredini svojega tretjega desetletja vzamejo premor na Ibizi. V kovčkih imajo veliko seksi oblek, veliko alkohola, nekaj tablet in veliko kondomov. In približno to imajo tudi na jeziku. Gonilo problemov in s tem dramskega zapleta je pravzaprav različna razporeditev teh dobrin. J (za Jasmine) je na Forbesovi lestvici mladih uspešnežev, ob radenski in že tri mesece brez seksa. Bim dela magisterij na Cambridgeu, hodi na terapijo za samomorilce, nonstop na alkoholu in seksu, samo ne s prijateljem, ki bi jo rad poseksal. Alex je v fazi iskanja prvega stanovanja s prvim resnim fantom, ampak morda tega (še) noče, morda bi ga rada pustila, kot je ravnokar pustila dolgočasno službo.

Ravno toliko so še mlade, da bi jim moralo biti še vse odprto, da bi lahko imele še vse in jim ne bi bilo treba izbirati, ampak ravno toliko so že stare, da jih v izbire začne siliti družba oziroma ponotranjena družbena pričakovanja. (Mlada) ženska, ki nekaj hoče, je uspešna, izobražena, privlačna, bo tako ali tako prej ali slej obveljala za cipo, prasico, kurbo (izvemo v prologu), zato so te punce na neki način prevzele držo cip. Na koncu dopusta bodo njihovi "statusi" večinoma drugačni kot na začetku, ampak nadaljnji koraki ne bodo nič lažji. Kaj bi imeli raje, vpraša ena drugi dve - "drek z okusom čokolade ali čokolado z okusom dreka?" To je edina izbira v lajfu.

Komična drama Ifeyinwe Frederick lovi trend tako imenovane nove iskrenosti, ki je ob televizijskih kanalih osvojil predvsem komercialne odre. Z drastičnim humorjem servirane pičke in kurci se prodajajo enako dobro kot melodrame. Lahko da se nam ta trend upira, lahko da se nam zdi cenen nadomestek prave problemskosti, ampak Cipe so zelo dostojen primerek tega žanra.

"Poskušali smo ohraniti mejo govora, da je zelo naravno, kot se mladi ljudje pogovarjajo, da pa hkrati ne zaidemo predaleč," je na tiskovni konferenci povedala dramaturginja. Rekla bi, da se gre kar daleč, vendar ne bi odvzela niti besede dobrega prevoda.

Režija in drugi segmenti uprizoritve sledijo predpostavkam žanra. Z bleščečo ceneno estetiko zabavišč (in izrazito takimi kostumi), temu primerno glasnostjo in tempom ničesar ne nadgradijo, a tudi ne zgrešijo kakšnega bistvenega nastavka.

Prav gotovo ničesar ne zgrešijo Maša Grošelj (Aleks), Beti Strgar (Bim) in Lina Akif (J). Maša Grošelj da v svoje iskanje svobode pravo mero žalosti, topline in naivnosti, Beti Strgar je osupljiva v popolni eskapistični naspidiranosti, Lina Akif dobro balansira med poslovnimi, družinskimi in osvobodilnimi težnjami.

Vsekakor je evidentno, da je bila drama izbrana z mislijo na sijajne mlade igralke. Tako močne in tako mlade ženske ekipe nima ta trenutek verjetno nobeno drugo slovensko gledališče s stalnim ansamblom. Res pa lahko le redko prestopijo komedijske okvire.