
David Čeh, Žan Brelih Hatunić in Lučka Počkaj
V Tisti o bolhah kraljuje mačja kraljica. Po razvlečenem imenu sodeč, je verjetno zasedla prestol po dedni liniji, res pa človek oziroma mačka dandanes več ne more z gotovostjo vedeti, kdo je plemenite nazive pridobil z geni in kdo z denarjem. Pri njej sta zaposlena dva služabnika. Res nonstop, za (po)polni delovni čas, 24 ur na dan, sedem dni na teden, se pravi, da sta pri njej zasužnjena. Tam sta ne samo zato, da ji strežeta, ampak tudi zato, da ji laskata, se pravi lažeta. Za to služenje si smeta razdeliti ribjo kost, ki je ostala od kraljičine požrtije.
In tako teče njihovo zlagano življenje mirno, dokler kraljica ne dobi bolh. To je popolna drama: kraljica noče ne sebi ne služabnikoma priznati, da jih ima, služabnika pa tudi ne upata reči kraljičini bolhi bolha. (Matrica takšnega razmerja so Cesarjeva nova oblačila.)
Priznam, da me na prvi pogled zgodba ni čisto prepričala. Najprej sem si mislila, da dandanes bolhe pri hišnih ljubljenčkih, pa celo uši pri otrocih, res več niso tabu. In uslužnost služabnikov se mi je tudi zdela pretirana. Kako neki se ne upreta tej zafnani kozi? (Fino, da je zasedba spolov končno obrnjena, ampak izkoriščevalsko razmerje ostaja enako.) Kako je mogoče, da se za tiste ostanke pustita tako poniževati? Vsakič, ko jima zagrozi, da ju bo odpustila, se prestrašita in še globlje sklonita glavo in rep.
Ampak seveda, s čisto malo distance je to tudi druga zgodba. Tudi zgodba o nalezljivih boleznih, ki jih nekateri nočejo priznati, četudi v živo, pred njihovimi očmi napadajo telesa posameznikov in skupno družbeno telo. Pa zgodba o oholi, ignorantski, zaslepljeni in samopašni oblasti. Oblasti, ki hoče, da ji državljani (in mediji) ploskajo, se pravi lažejo. In je tudi zgodba o mezdnih delavcih, sodobnih sužnjih, ki še vedno in vedno znova poslušajo, da lahko gredo, če niso zadovoljni s kostmi, saj da drugi v vrsti čakajo, da bi zasedli njihovo mesto.
Zgodba o oblasti, ki hoče, da ji državljani (in mediji) lažejo,
in o delavcih sužnjih, ki jih lastniki izsiljujejo
In kako se ta - večna - zgodba konča? To si pojdite pa kar lepo pogledat v Slovensko ljudsko gledališče Celje. Namignem pa lahko, da zagovorniki revolucije ne bodo čisto nezadovoljni, povsem zadovoljeni pa tudi ne. Problemi dobijo pravo ime in se izpostavijo, vseeno pa ostanemo v pravljici. Res pa se zdi zaključek precej eliptičen ("v zraku") tudi z dramaturškega vidika.
Vseeno pa je torej Tista o bolhah odrasle pridobila na svojo stran z metaforičnim, "aktualističnim" branjem teksta, otroke pa z živostjo uprizoritve. Strašno jim je bilo všeč, ker imajo muce smešno velike zadnjice, trebuhe ali boke, ker z njimi in seveda z repi zelo fino migajo in ker so sploh gibalno nadvse spretne. Pa ker se premetavajo in padajo. Ta segment uprizoritve je izvrsten v režijski in koreografski zamisli, glasbeno in izvajalsko. Žanrsko bi ga najlažje definirali kot burlesko, rap burlesko pravzaprav. Res pa ta format ne zdrži vso predstavo. A kot zapisano, v besedilu in uprizoritvi je dovolj dobrega in atraktivnega, da bo lahko vsak gledalec našel kaj zase.
Ustvarjalci uprizoritve
Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen
Režiserka Ivana Djilas
Avtorica besedil songov Saša Eržen
Avtor besedila Mačji rap Željko Božić
Dramaturginja Tatjana Doma
Scenografka Sara Slivnik
Kostumografka Jelena Proković
Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač
Koreograf Željko Božić
Lektor Jože Volk
Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek
Asistentka kostumografke
Katarina Šavs
Asistent režiserke Željko Božić
Beatbox Murat
Igrajo
Lučka Počkaj
Žan Brelih Hatunić
David Čeh
(V drugi zasedbi bodo igrali
Jagoda, Damjan M. Trbovc in Tarek Rashid.)