(GLEDALIŠKA KRITIKA) Intimni brexiti

Klincu, slovenski praizvedbi drame sodobnega angleškega dramatika Mika Bartletta v SLG Celje, je sledila še mariborska Snežinka. Sodobna dramatika z Otoka se nam očitno prilega v teh čudnih časih. Komorna, naracijska miniaturka s pomenljivim, večpomenskim naslovom (iz leta 2018) v režiji in prevodu Jureta Novaka s prvinskostjo in neposrednostjo, predvsem pa aktualno mnogoplastnostjo nagovarja gledalca.

Na Malem odru smo ves čas del odrskega dogajanja, enako osvetljeni kot protagonisti, v popolni bližini z igralsko trojko, ki vstopa v predstavo skupaj z nami, brez distance, brez rampe. V hipu smo involvirani v "dogajanje", v občutljivo, že dolgo prekinjeno razmerje med očetom in hčerjo. Ovdoveli oče srednjih let Andy (Gorazd Žilavec) čaka po dveh letih ločitve od hčere Maye (Julija Klavžar) na njen prihod. Zrežira ga, postavi v nevtralen prostor, v predbožičnem času. In si obeta sprave. Kaj ju je ločilo? Ne ve natančno. Težko se sprijazni z dejstvom in vzrokom, ki ga niti natančno ne pozna. Priče smo anatomiji tega razkola s prebanalnim motivom: drugače sta glasovala o brexitu, oče je bil zanj, hči proti. Je res banalni politični razlog - biti za Evropo ali ne - lahko kriv ločitve med najožjima bližnjima?

Bartlett družbenopolitične okoliščine vzpostavlja v neposredno zvezo z intimnimi in je rahlo konservativni, malce patriarhalni oče s podporo brexitu hčer, ki je bila proti otoški odcepitvi od Evrope, izgubil. Seveda ni mogel biti kriv le referendum, razkol je prerasel zgolj politiko. Intimni brexiti so imeli še hujše posledice in zelo spominjajo na današnje razkole cepilcev in anticepilcev v družini, narodu ... Konec je spodbuden, ker vmes poseže angelska, a tudi brezkompromisna Mayina partnerica, mediatorska, karizmatična Natalie (Liza Marijina). In se je moral foter privaditi še na eno zanj težavno okoliščino - sprejeti hčerino istospolno partnerico. Nasploh je trkov svetov in življenjskih konceptov, aluzij na aktualno (politično) realnost, celo nekdanja konservativna premierka Theresa May nastopa, ogromno, a z osupljivo igralsko inteligenco in subtilnim doziranjem emocij je Novaku in ekipi uspelo polnokrvno povezati raznotere niti pripovedi, ki stoji na izjemno lucidni igri vseh treh protagonistov. Hkrati pa je "britanski kontekst" dovolj univerzalen in vsečasen.

Gorazd Žilavec razpolaga z bogatim registrom vseh mogočih psiholoških stanj, od blizu čutimo vsako potno srago na njegovem obrazu, sledimo vsem prelomom, ki se dogajajo v ranjenem, osamljenem intelektualcu iz nekega drugega časa - brez feminizma, fluidne spolnosti, brexitov. Nobenega pretiravanja, niti trohice patetičnega, cenenega samousmiljenja ni v njegovi kompleksni igri. Nobene bližnjice, z lekarniško tehtnico umerjen je v čustvovanju in v soigri presenečenj ob novih in novih odkritjih. Pretresljivo avtentična figura, ki mora svoje rahlo konservativne, toge nazore žrtvovati za starševsko ljubezen in razumevanje. Najtežji je prvi, dolgi monološki del kot uvod v igro, v katerem si Andy do zadnjega detajla v najeti dvorani kot nevtralnem terenu za spravo predstavlja srečanje z izgubljeno hčerjo. Kot ena strašno dolga didaskalija je, zahteven samogovor z mnogimi zastranitvami, samospraševanji, dvomi, samoironijo, dodobra ga spoznamo in takoj na začetku sočustvujemo, čeprav nas že utruja s svojo samonanašalnostjo in posrednostjo. Ampak to je prav ta njegova pozicija, po eni strani dominantna, ko podiha večino zraka in zavzame večino prostora, hkrati pa je neskončno nebogljen in nesrečen. V drugem dejanju smo priče srečanju z Natalie, o kateri nima pojma, kdo je, šele v zadnjem dejanju se čisto na kratko srečata oče in hči.

Liza Marijina v vlogi emancipirane, zrele mlade ženske sijajno utelesi kombinacijo brezkompromisnosti in mehkobe, odpuščanja in dopuščanja rigidnemu očetu, ki se kljub vsem zablodam trudi. Natalie je sprožilni moment v igri, je tista, ki prevesi tehtnico vendarle k zbližanju. Vsaj za božič bodo skupaj. Ali je to obet česa trajnejšega, ne vemo. Je pa sklepni prizor, ko celo prizorišče in sebe navesijo z verigo lučk in jih prižgejo, vendarle obetaven signalček. In Natalie konča svojo misijo takole: "Sem romantična, ampak če bi bila na tvojem mestu, pa vem, da nisem, ampak če bi bila, bi mu dala šanso."

Maya Julije Klavžar je podobno subtilno izrisana vloga, ujeta med mladostno ranjenostjo in prebujajočo se ženstvenostjo, nenehno tehta med odpustiti ali ne, med očitovanjem in simpatijo. Cast je resnično optimalen, ker komad je "nevaren", v hipu bi bilo mogoče zdrsniti v patetiko in eksaltiranost.