
Svoj glas lahko oddate na Večerovi spletni strani ali osebno na projekcijah Letnega kina Minoriti. S tem se potegujete tudi za nagradi - podelili bomo namreč dvakrat po dve vstopnici za katerekoli od ostalih projekcij mariborskega letnega kina v avgustu.
Četrti od predlaganih filmov, ki čakajo na vaš glas, je Ko bom mrtev in bel srbskega režiserja Živojina Pavlovića iz leta 1967.
Leto 1967 je v zahodnem svetu bilo eno tistih prelomnih, po katerih smo si zapomnili 20. stoletje. Vladalo je poletje ljubezni, mladi v ZDA so se upirali vojni v Vietnamu, izšel je album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band skupine the Beatles. To družbeno vretje je "okužilo" tudi mlade ustvarjalce v Jugoslaviji in skupina že delujočih filmskih režiserjev je začela vse odločneje snemati filme, ki so bili tako ali drugače kritični do takratne oblasti in socialističnega sistema. Gibanja se je prijelo ime črni val in film Živojina Pavlovića Ko bom mrtev in bel je na dolgi rok postal eden ključnih predstavnikov tistega obdobja.
Kombinacija neizprosnega fatalizma in ciničnega portreta takratne Jugoslavije je tisto, kar je bilo v Pavlovićevem filmu tako subverzivno
Film pripoveduje zgodbo o Džimiju Barki, tavajočem, nezaposlenem mladeniču, ki se s svojim dekletom z majhnimi krajami in potegavščinami prebija iz dneva v dan. Nekega dne pa naključen dogodek vendarle razbistri njegova obzorja. Odloči se namreč, da bo postal pevec - in zato se odpravi na tekmovanje mladih glasbenikov v Beograd. A nekaj, kar bi kakšen ameriški film prikazal kot zgodbo v uspehu, se v Pavlovićevem filmu izjalovi v končni propad protagonista. Ta kombinacija neizprosnega fatalizma in ciničnega portreta takratne Jugoslavije je tisto, kar je bilo v Pavlovićevem filmu tako subverzivno. A prav ta duh svobodnjaškosti, ki zapuščino italijanskega neorealizma meša s francoskim novim valom, je po drugi strani tudi tisti, zaradi katerega se film še danes gleda kot dinamičen in svež. Še posebej izstopajoče so glasbene sekvence, ki utelešajo vso vznemirljivost, kakršno je takrat predstavljala beat in rock glasba z zahoda. Vse to pa iz filma žari po zaslugi sijajne glavne vloge Dragana Nikolića, ki mu je prav ta vloga predstavljala začetek dolge in uspešne igralske kariere. Oba, tako režiser kot igralec, sta ob premieri na filmskem festivalu v Pulju prejela svoji prvi večji nagradi, to pa sta v naslednjih desetletjih nadgrajevala z ustvarjanjem, ki je definiralo jugoslovanski film 20. stoletja.
