Franjo Frančič: Zdaj je čas klovnov

Franjo Frančič ima novo pesniško zbirko Strast in nemir, založil jo je Kulturni center Maribor, v Beogradu sta izšla izbor desetih dram in infodramski tekst, pri založbi Volosov hram je nova njegova slikanica in film, posnet po njegovi zgodbi Zlata verižica, režiser je Janez Juh, je prejel prvo nagrado na filmskem festivalu Široki Brijeg v Bosni in Hercegovini. Plodni pisec, poudari, da trdo dela, še posebno fizično.
Vaše pesmi v zbirki Nemir in strast so zgodbe, pripovedi. O ljudeh, ki so bili in so. In o svetu, ki je za ene bogat in lep, za druge beden in preklet. Kaj za vraga, če uporabim patra Gržana, dela Bog v nebesih, da je na Zemlji toliko gorja?
"No, ja, izbor pesmi ni moj, prvih deset so bolj nekakšna besedila za uglasbitev, potem nekaj ljubavnih in seveda temnih. Glede Boga pa je nekako občutek, da je ves čas na dopustu."
Po pesmi Ta svet iz Nemira in strasti se zdi, da v življenju ni mogoče doseči kaj velikega. Karkoli že počnemo, ostajata naša majhnost in nepomembnost.
"Pesem Ta svet je odmev in odsev pesmi Daneta Zajca, ki sem ga zelo cenil kot človeka in poeta. Za vse boš plačal, se začne. Največ boš plačal za svoje rojstvo./Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala/skoz življenje./Ob uri miru/in ob uri nemira/se bo spuščala na tvoje prsi./Terjala bo plačilo./In ti boš dajal in dajal./Ampak odrešitve ne bo nikoli./Ker ni nikjer odpuščanja./Nikjer ni odrešitve za človeka./V sebi nimaš vrednosti,/s katero bi plačal./In sam si plačilo za vse. To je torej tisto, kar v njej povem. Seveda pa je življenje sestavljenka in mozaik iz včasih belih noči in črnih dni, so pa obdobja, ko je človek srečen, zaljubljen v življenje, ni samo črno-belo, vsak sam išče smisel življenja, na svoj način. Z našim rojstvom se rodi naša smrt."
Kaj torej ostane, če ekstrahiramo bistveno iz človekovega življenja?
"Različno je, kaj je za koga bistveno v življenju. Včasih je občutek, da je gonja za uspehom, denarjem, pohlep, na neki točki pa večina spozna, kako nepomembne so materialne dobrine. Samo ozreš se in tvoj čas je minil, vprašaš se, kaj je ostalo v srcu. Kaj si zapustil dobrega in slabega, bo ostala kakšna drobna sled za teboj? Sam sem se največ o življenju naučil od svoje hčerke Nataše."

Dokler bo človeški rod, bo hrepenenje

Kaj se v teh časih dogaja s čustvi in voljo?
"Kljub vsej tej globalizaciji, obsedeni blaznosti z mobilnimi telefoni - sam ga skoraj že eno leto nimam -, kljub facebooku, spletu, mislim, da imajo mladi, tisti, ki prihajajo, enaka sončna in senčna čustva, zaljubljajo se, iščejo, hrepenijo, sanjajo, to se pač ne bo spremenilo, dokler človeški rod bo."
Nietzsche je pravil, da so ljudje pač nižji in višji, ampak en sam (seveda velik) človek lahko upraviči obstoj celih tisočletij. Je zdaj kdo takšen, ki bi upravičil obstoj človeštva?
"Nekako je občutek, da je zdaj čas klovnov, raznih trumpetov in johnsonov, vprašanje je tudi, kaj je to velik človek. Morda so bili to Martin Luther King, Gandhi, mati Terezija, morda Mohamed Ali ali Brigit Bardot? Ne vidim nikogar, ki bi imel danes vizijo in karizmo."
Kdo pravzaprav so zdaj voditelji sveta? Kaj nam dopovedujejo, razlagajo? V kaj nas silijo? In zakaj?
"Klovni vodijo ta svet brez vizije, poštenja in odgovornosti. Amazonski pragozd, pljuča planeta Zemlja, gori in gori, oni pa lapajo in lapajo v prazno, nakar eden od številnih desničarjev Bolsonaro ne sprejme miloščine, in tako dalje in tako dalje. Spremljanje politike in televizije, branje časopisja, da ne omenim komercialnih medijskih greznic, je za psihično zdravje škodljivo."
V naši vasi, Sloveniji, se je ustavil čas, ugotavljate. Starogrške dialektike že dolgo ni več, sposobnosti razpravljanja v obliki vprašanj in odgovorov tudi ne in ne gibanja mišljenja. Večina sploh ne ve, kdaj so nas za to oropali. Morajo biti pa mojstri nad mojstri, da nam to storijo tako, da veselo prikimamo, kajne?

Zima bo hladna in dolga

Bila je nekoč Jugoslavija, veliko krvi in malo ljubezni, boljše bo samo veliko kasneje, ste napisali v eni od pesmi.
"Časa, ki si ga preživel, ne moreš zanikati. Konec koncev je bil moj stari, s katerim nisva govorila štirideset let, Hrvat. Menda je v našem družinskem drevesu tudi ciganska kri, upam. Mama je bila stara Ljubljančanka, Cigler se je pisala, devet otrok s tremi luzerji v središču Ljubljane. Hočeš ali ne, te otroštvo, mladost zaznamujeta. Kot sem rekel prej, ko se z vlakom odpravim na jug, nekako zadiham, ojoj, cigarete Drina."