Skovanko Floating Castle bi lahko prevedli na dva načina: običajen in pri festivalu največkrat uporabljen prevod je Plavajoči grad; a med enodnevno izkušnjo mi je ves čas po glavi hodil alternativni prevod Lebdeči grad. Takoj ko so me noge ponesle z improviziranega parkirišča na sosednjem travniku, so naenkrat zalebdele v medprostorju in medčasju nekega, od trenutnega skrajno absurdnega duha časa ločenega sveta. Prestop vanj je označeval siv, z mahom preraščen starinski mejni kamen, ki je naznanil prehod na posestvo Schneeberg (po naše Snežnik). Celo reditelj - medtem ko njegovi kolegi zaradi pritiskov in vedno novih navodil ob kronični podplačanosti upravičeno bentijo in kažejo večinoma mrke obraze - se je na dejanskem in simboličnem koncu ceste in začetku kolovoza prijazno nasmihal ter z veseljem pozdravil pisanje reportaže o festivalu. "O, lepo! V Večeru? Z veseljem bomo prebrali."
Letos je bilo na voljo le 400 vstopnic, pred dvema letoma pa desetkrat več, a je prav manjša obljudenost dala posebno čarobnost izkušnji
Grlice in korenine
Že od daleč so vabili božajoči zvoki omamne orientalske glasbe, ki so obiskovalce in obiskovalke zazibali v vedno bolj sončno nedeljsko popoldne. "Mi smo Gugutke," je kvintet mladeničev, ki so kot v kakšni srednjeveški pripovedki pod obzidjem gradu igrali na harmoniko, piščal, kontrabas in tarabuko, predstavil pevec z blagozvočnim glasom. "To pomeni grlice," se je nasmehnil. "Drzno," je komentirala soseda, misleč, da si pet mladih moških nada takšno ime. A vsekakor upravičeno, kar sta potrdila tudi bučen aplavz in zahteva po dodatku iz občinstva. Medtem je le kakšnih sto korakov stran za gozdičkom na travniku pod osamelim, ostarelim hrastom blestel duet Zajtrk. Ozka stezica med brezami je vodila naprej mimo nekdanjega skrivališča tihotapcev in izpodskalnega izvira, imenovanega Krvavo stegno, do južne strani gradu. V ozki skalnati soteski se je že pripravljal francoski duo z violino in kitaro, za njim pa je rdeče žarela v pomanjšani grajski stolp postavljena "kapelica", posvečena umetnosti.
Babice in zarodki
Na široki planjavi nad gradom, imenovani Marof, so na oder pod belo kupolo prilezle "babice", sestavljene iz rok in nog dveh lutkarjev, s krompirji namesto oči in krompirjevimi vrečami za obleke; a tako žive in izvirne, da so takoj izzvale salve smeha in sočutja. Ob spremljavi harmonike Matije Solceta in pod taktirko Tinesa Špika, vodje in desne roke Floating Castla, so zaplesale na odru in se nato razkropile po manjših prizoriščih, posejanih pod drevesi. Ganljivi spomini na "babuško", izjemno spretni babičin krompirjev cirkus, zapita baba s še bolj zapitim papagajem in nadvse zabavno barantanje za konja so planjavo in okoliški gozd zapolnili z živahnimi pogledi, žarečimi očmi in bučnim krohotom. Ljudje so si delili brisače in odeje za sedenje na vlažnih tleh, se skupaj smejali in nadaljevali druženje z lastnimi šalami in dovtipi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
