Kultura

(FILMSKA KRITIKA) Titanik v dobi instagrama

Matic Majcen Matic Majcen
03.12.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Woody Harrelson in Ruben Östlund na snemanju filma Trikotnik žalosti  
Plattform Produktion

Zdaj, ko ima Ruben Östlund za sabo že dve canski zlati palmi – eno za Kvadrat (2017), drugo pa za aktualni Trikotnik žalosti (2022) – je kar zlahka spregledati, da je 48-letni švedski režiser na poti do teh triumfov doživel precejšnjo avtorsko preobrazbo. Po tem, ko je svojo filmsko pot še kot najstnik začel na področju smučarskih videov, je v prehodu v igrano ustvarjanje svoj interes našel v raziskovanju mentalitete sodobnega zahodnega človeka v nekakšnem filmskem prepletu sociologije in psihologije. Še ko je imel Östlund leta 2014 pred svojimi največjimi uspehi retrospektivo na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, je bilo njegov zgodnji opus težko videti kakor kaj drugega kot sledenje njegovemu očitnemu vzorniku Michaelu Hanekeju. Če bi vam takrat pokazali filme kot Prizor iz življenja št. 6882 (2005), Incident pred banko (2009) ali Igra (2011), bi kar težko verjeli, da je te filme posnel nek mlad režiser in ne Haneke, tako podobni sta bili motivika in slogovna izvedba.

Kaj se je potem spremenilo? V prvi vrsti to, da je Östlund začel s filmom Višja sila (2014) nekoliko mehčati svoj hladni "hanekejevski" opazovalni slog ter se je začel bolj zanašati na dialoge in predvsem na humor. Višja sila je še vedno dajala vedeti, da režiserja zanima vprašanje človeških instinktov v kritičnih situacijah, pa vendar je šlo ravno toliko za dialoško komedijo o razpadajoči zakonski zvezi. Ta na novo najdena sproščenost je bila tisti manjkajoči element, ki mu je s Kvadratom leta 2017 prinesla zlato palmo, in to je Östlunda pripeljalo do njegovega zdajšnjega filma, v katerem je trend bližanja gledalcem še za korak bolj očiten. Trikotnik žalosti je namreč režiserjev prvi angleško govoreči film, njegove ambicije po širitvi izven domene evropskega art filma pa potrjuje tudi angažma Woodyja Harrelsona kot prvega zares velikega zvezdnika v njegovih dosedanjih filmih.

​Östlund se po svetu visoke umetnosti iz Kvadrata v svojem novem filmu loteva modne industrije. Naslov Trikotnik žalosti cilja na del obraza nad očmi, ki je zaradi nagubanosti izrazito nezaželen v modni in kozmetični industriji, zato je pogosto tarča takšnih in drugačnih "popravkov". To umetno popravljanje videza je kot metafora seveda tudi vodilo filma. Že na začetku protagonista, manekena Yaya (Charlbi Dean) in Carl (Harris Dickinson) v uglajeni restavraciji ugotovita, da nobeden od njiju ni tako zelo premožen, kot daje vedeti njuna instagramsko popolna zunanja podoba. Resničnost pa še toliko bolj udari na plan kasneje na prestižni jahti, ki kajpak ne more funkcionirati brez ekstremne neenakosti med udeleženimi na krovu, slednji pa so za nameček tudi zelo različnih ideoloških nazorov. Podobno kot Cameronov Titanik (1997) je tudi Östlundova ladja alegorija sodobne razredne razdeljenosti in tudi tukaj gre za soočenje, ki vodi v katastrofo.

Trikotnik žalosti je s svojim nepričakovanim uspehom v Cannesu fascinanten zaradi tega, ker se zelo dobro povezuje s podobnim uspehom filma Parazit (2019) Bong Joon-hoja na istem festivalu. Oba je namreč mogoče označiti kot sociološki komediji, ki na skicirano preprost način v lahkotnem tonu orišeta neko družbeno stanje, pri tem pa nimata nikakršnega interesa, da bi o tem povedala karkoli onkraj tega prikaza, še manj izpeljala kakšno globljo ali subverzivno poanto. Östlund se tako zadovolji z nekaj zelo preprostimi in univerzalnimi parabolami, ki razen komičnega učinka na koncu izpadejo kar precejšnje razočaranje, ko ugotovimo, da nam film pravzaprav hoče povedati zgolj to, da imamo vsi ljudje svoje slabosti in da je tudi delavski razred zlata vreden v situaciji, ko bi najpremožnejši dali svoje kraljestvo za konja. Problem je seveda v tem, da ta recept dandanes očitno izredno dobro deluje na najvišjih instancah sodobnega art filma, v katerem se odločevalci namesto za kompleksnost in zahtevnost raje odločijo za lahkotnost in preprostost, slednjih pa zaradi samoumevne oznake avtorskega ali artističnega ne prepoznajo kot preračunljiv poskus približanja širokim množicam.

V primeru Rubena Östlunda je pristop vsekakor izredno učinkovit in danes se tega režiserja najvišje nagrade že tako zelo držijo, da ga lahko brez težav okličemo za precenjenega. Vseeno pa tudi Trikotnik žalosti dokazuje, da ima švedski režiser izjemen čut za iskanje unikatnega, nevidenega in izstopajočega v filmskem pripovedovanju, pa čeprav se pod površino vse pogosteje skrivajo sila preprosti in reciklirani motivi. Trikotnik žalosti je film, v katerem se uživa, oznaka evropskega art filma, ki mu daje legitimnost, pa je kot cesar brez oblačil, ki bi se enako domače počutil v Hollywoodu.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?