Če bi v tem trenutku živeli v svetu brez epidemije, bi bili slovenski mediji polni oglasov za film Življenje v enem letu (Life in a Year, 2020). Ameriški prvenec Mitje Okorna in nasploh prvi film, ki ga je pod okriljem kakšnega velikega hollywoodskega studia posnel slovenski režiser, bi se vrtel v komercialnih multipleksih po vsej državi, gledalci pa bi se znova odzvali v velikem številu, kot so to storili že pri režiserjevih prejšnjih tujih celovečercih, Pisma sv. Nikolaju (Listy do M., 2011) in Planet samskih (Planeta Singli, 2016). A ker so kini zaprti, je Življenje v enem letu naslednji od mnogih naslovov, ki so se preselili na splet, s tem pa je bil projekt oropan tudi kakršnekoli promocije na naših tleh. Razen nekaj novic o Okornovem preboju onkraj luže filmu grozi, da bo precej hitro spolzel mimo pozornosti slovenskega občinstva.
Vseeno pa bodimo nekoliko bolj natančni, ko govorimo o "Okornovem hollywoodskem prvencu". Res, je to prvi film, ki ga je ta 39-letni Kranjčan posnel v ameriški filmski meki, vendar pa je v slogovnem smislu zelo podoben tako Pismom sv. Nikolaju kot Planetu samskih. Drugače rečeno: Okorn se v Hollywoodu ne preizkuša in se ne išče, temveč je tamkajšnji filmski jezik do popolnosti osvojil, že vsaj desetletje preden se je podal na negotovo pot v ZDA. Življenje v enem letu je zgolj formalno udejanjenje tistega velikega preboja, na katerega se je pripravljal že praktično od začetka svoje poklicne poti.
In tako je film tudi videti. Na veliko veselje slovenskega občinstva lahko ugotovimo, da je Okornova režija skupaj z vizualno podobo nekoliko bolj uveljavljene direktorice fotografije Quyen Tran daleč najboljša plat tega filma. To sicer ne pomeni, da način podajanja zgodbe ponuja karkoli drugačnega ali izstopajočega, vsekakor pa kaže na popolno obvladanje komercialnega filmskega jezika in potrditev, da se je Okorn na Poljskem izšolal v režiserja na najvišjem nivoju.
Kaj pa preostalo? Žal je treba reči, da je Okornov ameriški prvenec z drugih vidikov izredno povprečen. Zgodba filma ni drugega kot skupek nekaterih najbolj izrabljenih hollywoodskih klišejev: od večnega motiva usodnega srečanja med fantom in punco preko iskanja poguma za uresničitev lastnih sanj pa vse do življenjske filozofije carpe diem, tako značilne za lahkotne ameriške filme. Osrednja premisa o najstnici Isabelle (zelo dobro jo odigra Cara Delevingne), ki zaradi hude bolezni živi zadnje leto svojega življenja, se v tako neizvirni zgodbi zdi že skorajda kot obupen poskus, da bi iz tega zaporedja klišejev izvlekli kak čustven naboj.
Na neki način je takšna plehkost filma tudi pričakovana. Glede na kadrovsko zasedbo namreč ni težko videti, da je film Življenje v enem letu nastal predvsem kot družinski projekt podjetja Overbrook Entertainment v lasti komika Willa Smitha in njegove soproge Jade Smith. Namen filma je očitno predvsem ta, da poskuša znova zagnati nekoliko zastalo igralsko kariero Jadna Smitha, ki se je sicer začela že davnega leta 2006 s filmom V iskanju sreče (The Pursuit of Happyness), v katerem je zaigral skupaj z očetom. Smith mlajši v Okornovem filmu res vzbudi marsikatero podobnost s slovitim očetom, a obenem pokaže, da mu manjka precej njegove karizme in komične nepredvidljivosti, ki sta Willa Smitha v osemdesetih letih izstrelili med zvezde.
Samo upamo lahko, da bo Mitja Okorn kmalu dobil priložnost pustiti svoj pečat tudi na kakšnem boljšem filmu
Življenje v enem letu je ena tistih mnogih poprečnih najstniških romantičnih dram, ki se iz tedna v teden vrstijo v multipleksih in ki jim brez slovenske udeležbe ne bi namenjali pozornosti. Ker res ni nikakršnega razloga, da Okorn za svoje suvereno opravljeno delo od svojih nadrejenih ne bi prejel pozitivne ocene, lahko torej zdaj samo upamo, da bo kmalu dobil priložnost pustiti svoj pečat tudi na kakšnem boljšem filmu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
