Ko je Dragan Teodorović, danes priznani srbski fotograf, čigar delo je bilo objavljeno v najprestižnejših svetovnih revijah in časopisih, kot so Rolling Stone, Playboy, Figaro, Madame, Le Monde in Corriere della Sera, štel le 17 let, je prevzel veliko odgovornost, sodeloval je pri tehnični izvedbi koncertov priljubljenih skupin v nekdanjem jugoslovanskem prostoru, kot so Zabranjeno pušenje, Merlin, Crvena jabuka, Valentino in Bombaj štampa. Več kot 40 let je Teodorović, ki se ga je prijel vzdevek Zeko, najslavnejše skupine jugoslovanske rock scene spremljal na različne načine, sprva kot odrski tehnik in nato kot oblikovalec luči, leta 1986 pa se je začel podrobneje posvečati tudi fotografiji.
Glavni motiv fotografij so poslušalci
Na razstavi z naslovom To so bili neki lepši in srečnejši časi, ki so jo sinoči odprli v Fotografskem muzeju Maribor, se s črno-belimi fotografijami, na katerih je v ospredju občinstvo, vrača v 80. in poznejša leta, ko je z glasbeniki tudi po sto dni potoval na turnejah. Razstava je edinstvena v tem, da prikazuje spontana čustva občinstva med koncerti, so zapisali v Galeriji Photon, kjer se je februarja lani postavitev prvič ustavila v Sloveniji.
"Teodorović je na svojevrsten način ujel solze, smeh, pričakovanje, delirij, pozitivno tenzijo, ki se ustvarja med občinstvom in njihovimi idoli v teh trenutkih, ko jih imajo možnost doživeti v živo"
Teodorović je "na svojevrsten način ujel njihove solze, smeh, pričakovanje, delirij, pozitivno tenzijo, ki se ustvarja med občinstvom in njihovimi idoli v teh trenutkih, ko jih imajo možnost doživeti v živo. Tako so na njegovih fotografijah ravno poslušalci, feni, glavni motiv, fotograf pa nam skozi njih plastično prikazuje paleto emocij, situacij in reakcij, ki se sprožajo med občinstvom na koncertih, pri temu pa, če smo pozorni, doživimo svojevrstno pot v času in v občutke občinstva," so še zapisali v galeriji.
Včasih turneja, danes se to imenuje "špil"
Cilj razstave je, tako Zeko, mlajšemu občinstvu s pomočjo fotografij približati občutke in čustva, starejšega pa spomniti na nek lepši in srečnejši čas. "No, zdaj … Kateri čas je to? Vse je v očeh opazovalca. Za nekoga so to osemdeseta, za nekoga je to čas do pojava mobilnih telefonov, družbenih omrežij, epidemij, velikih grdih vojn … Zame kot avtorja te razstave je to čas od polovice osemdesetih do njihovega konca. Kot prvo: ta čas je, ko se odpravim na turnejo in se po 100 dneh vrnem domov. Takrat so to bile velike skupine in država je bila velika. Danes pojem turneje ne obstaja, saj se po vsakem koncertu lahko vrneš in prespiš doma. Tako velikost koncertov kot tudi velikost države, v kateri živiš, ne dovoljujeta, da se nekaj nastopov poimenuje turneja. Zdaj se to imenuje ʼšpilʼ. Kot drugo, današnji koncerti nimajo več tistega čara, ki so ga imeli prej. Občinstvo skozi ekran svojega mobilnega telefona opazuje dogajanje na velikem odru, skozi nek mali ekran, in tako dobijo ʼzazipanʼ doživljaj čarovnije, ki jo ustvarjajo umetniki na odru," so Teodorovićevo razmišljanje navedli v Galeriji Photon.
"No, zdaj … Kateri čas je to? Vse je v očeh opazovalca. Zame je to čas od polovice osemdesetih do njihovega konca"
Teodorović ima za sabo desetine samostojnih in skupinskih fotografskih razstav v Srbiji, Franciji, Švici, Argentini, na Poljskem. Pred postankom v Mariboru je razstava, ki jo je pospremila fotomonografija z enakim naslovom, gostovala v Beogradu, Kragujevcu, Novem Sadu, Podgorici, Trebinju, Skopju, Budimpešti in drugih krajih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
