Črna komedija z malimi lopovi

Petkov večer z dobro razpoloženimi gledalci, ki so se prišli v veselem decembru v gledališče sprostit. Boris Kobal in Jaša Jamnik sta vendarle garancija za to, da se bodo pošteno smejali, ni res? No, pa se niso. Kak smehec tu pa tam, pa še to bolj v drugi polovici predstave. Hecno. Zakaj ni bilo smešno?
Profesionalci espe je avtor "žanrsko" definiral kot "zelo lahkotno komedijo". Res je lahkotna, se pravi, ni obtežena s posebno širokimi konteksti in posebno globokimi družbenokritičnimi razsežnostmi. Dobro, če jih hočemo videti, jih seveda lahko. Opravka imamo namreč s familijo lopovov, ki se res važijo, da so veliki, profesionalci skratka, ampak so v bistvu strašno male ribe, navadni žeparji tako rekoč, pa še za te svoje male grehe so že bili za zapahi. Velikih pa nikoli ne dobijo, a ne? No, to bi lahko bila implicitna kritika.
Ampak kakorkoli je lahkotna, je tudi črna. Je drastična, pretirana, omiki nič kaj prijazna komedija. Ta mladi mali lopov preklinja - ne, kar kleje - s čisto pravimi, od bratov južnjakov sposojenimi kletvicami, koncentracija na stavek ni majhna. S seksualnimi dovtipi in drugimi šovinističnimi nekorektnostmi tudi ne skoparijo, rit lopovove priležnice so naredili res veliko in ves čas jo moli soigralcem in gledalcem pod nos. O svojih dejanjih in svojih žrtvah se pogovarjajo v stilu družine Topalović v Kovačevićevi in Šijanovi komediji Maratonci tečejo častni krog. Oziroma, v bistvu je njihov žargon že bolj podoben holivudskim franšiznim parodijam grozljivk. Načrtovani ali ponesrečeni umori ali uboji in kolobocije s trupli jim ne povzročajo hudih travm, prej ali slej vse prav nerodno popedenajo. (Na koncu se tako in tako izkaže, kar se za lahkotno komedijo vendarle spodobi, da pravih žrtev ni bilo prav veliko.)