Čisto veselje

Ne spomnim se, da bi se mi Heidi kdaj zdela veselo čtivo. Poučno in bolj žalostno kot ne. Pa ne samo obsežni pasusi o težkih momentih njenega otroštva, tudi tisti o srečni in igrivi Heidi niso bili niti malo smešni. Za knjigo iz leta 1881 to ni tako čudno, čudno pa je, da se tudi ob risankah o mali alpski deklici nismo ravno smejali. Ob predstavi v SLG Celje v režiji Ivane Djilas se je smejalo mladim in starim. Sama sem jo gledala z ne več otroki, prej mlajšimi mladostniki, kar naj bi bila še posebno občutljiva (se pravi za umetnost neobčutljiva) starostna skupina, in nihče ni trpel. V uri in deset minut ni bilo niti minute priložnosti za dolgočasenje.
Arhaični podeželski in meščanski interier se odpirata v arhaični gledališki škatli, velikem namiznem gledališču tako rekoč, ki ponuja ob osrednjem odru še cel kup drugih možnosti. Heidijina sobica v zgornjem nadstropju z okroglim okencem je priložnost za krasne doprsne igralske izreze na primer, čez streho pa je speljana tudi prava arhaična železniška igrarija za prehode iz mesta na kmete in nazaj. Kontekstualno to potujoče gledališče spremljajo potujoči artisti, glasbeniki in zabavljači za uverture, epiloge in intermezze. Zelo muzikalično muziko ustvarjajo na instrumentih, na kakršne bi verjetno lahko igrali v Heidijini vasici v Heidijinem času, ko bi se tam ustavili na tržni dan. Rimano in duhovito nam postrežejo tudi z predzgodovino, glavni akterji pa imajo vsak svoj hitro zapomnljivi song, zmes informativnega sižeja in idejnih poant, pa še duhoviti so, razen dedovega, ki je poetičen, in to na zelo lep način. Ne poziva nazaj k naravi, ampak z besedo in glasbo pripelje nazaj naravo samo.
Med muziciranjem in petjem (pa oponašanjem kikirikanja jutranjega petelina na primer ali meketanja koz, ki so tudi duhovit scenski artefakt) odigrajo na glavni sceni ključne prizore iz Heidijine zgodbe: prisilni izgon iz mestnega raja in prihod na planino, udomačevanje in veselo divjanje po pašnikih, potem pa spet prisilna vrnitev v mesto in muke v Klarinem domu, srečna vrnitev in potem še Klarin obisk s srečnim koncem. Predstava ne ignorira težav, malim protagonistom nastavi skoraj vse ovire, ki si jih je izmislila Spyrijeva: Heidi dvakrat na silo iztrgajo iz matičnega okolja in drugič res postaja deprimirana. Petru sicer prihranijo družinsko žalost, ne pa tudi hudega ljubosumja ob Heidijinem novem prijateljstvu, in Klara ima še zmeraj prezaposlenega očeta in hudobno varuško in invalidski voziček. In čeprav na koncu na planini res vstane z vozička, to ni postulirano kot kakšno čudežno ozdravljenje - predstava daje že prej jasno vedeti, da Klara ni tako bolna, kot jo hoče bolno njena bolna varuška, poleg tega pa tudi potem ravno ne steče po višinskih travnikih, ampak bolj krevsa. In tako kot ni patetičen, ampak ljubko smešen njen moment shojenja in kot ona ni anemično zatrta, je s humorjem narejen, se pravi karikiran tudi lik varuške.
In da bomo še malo vzgojni: teme, ki jih celjska Heidi nezateženo odpira v domišljeni otroški veseloigri, so danes enako pomembne ali še bolj pomembne, ko kot so bile konec 19. stoletja: najprej pravica otrok do varnosti, sprejetosti, ljubezni, a tudi do svobode in zaščite pred preveč zaščitniškimi odraslimi, potem pa seveda tudi narava kot vrednota, še veliko dragocenejša, kot je bila v Heidijinem, še predindustrijskem času.
Ob popolni smrkljici, ki jo razganja od energije Žive Selan, in dobrodušno godrnjavem dedu Braneta Završana bi z veseljem še enkrat naštela vse člane igralske ekipe, ampak ker jih lahko preberete v okvirju, izpostavim samo še Urbana Kuntariča kot Petra in Beti Strgar kot Klaro. In predstavo vsem veselo priporočam.