Banalni kaos

Akademska družboslovna stroka planetarnih bestselerjev izraelskega zgodovinarja-medievalista Yuvala Noaha Hararija Sapiens: Kratka zgodovina človeštva, Homo Deus: Kratka zgodovina prihodnosti in 21 nasvetov za 21. stoletje ne ceni, svetovna masovna publika pa je očarana nad njegovimi nenavadnimi, a verjetnimi, spretno, živ(ahn)o spisanimi "teorijami" o evoluciji in civilizacijah, prihodnosti, sedanjosti, vojnah, krivicah, ljubezni, pravicah živali ... Harari je popkulturna ikona, z njim se slikata tako Obama kot Bill Gates, v svoji esejistični velikopoteznosti poljudnoznanstvenega pripovedovalca zgodb predstavlja liberalni antipod konservativnega kanadskega psihologa Jordana B. Petersona.
Peta velika koprodukcija Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega, najoprijemljivejša demonstracija moči slovenskega institucionalnega gledališča, je že dolgo najavljana kot "spektakel leta". Da upraviči vse superlative, mora biti tudi vsebinsko izhodišče veleprojekta velikopotezno in po možnosti uglašeno z duhom časa. Zajeti 100 tisoč in še več let svetovne zgodovine po hararijevsko - od homo sapiensa do danes je ambiciozna misija sama po sebi, režiser Ivica Buljan pa je z ekipo dobil na razpolago za današnje razmere idealen ustvarjalni biotop: vsa razpoložljiva gledališka sredstva, najboljšo odrsko tehnologijo tega prostora, sanjski suport torej. Za današnje pojme prav idealno okolje, najboljši nabor izjemnih igralcev obeh gledališč, najdražja dvorana, relativno dolga priprava in umeščenost v prestižni festival Slovenija 2050 v Cankarjevem domu.
Rezultat večmesečnega kopanja in iskanja vseh ustvarjalcev po dobrih 1000 strani obsegajočem materialu in odločitev za formo vodvila ali kabareja z ambicioznim predikatom "znanstveni" je v bistvu osupljivo banalen. Preveč cinična bi bila pomisel, da je bil cilj ustvarjalcev profana, najlahkotnejša multižanrska zabava za mase. Spektakelska forma in ambicija preigrati vso zgodovino in jo razložiti ter ukrojiti po meri današnje percepcije se ujameta v lastno past občih mest, klišejev, bizarnih domislic, cenene introspekcije in učinkov na prvo žogo. Seveda kakršnakoli dramatizacija ali neposrednejše presajanje Hararija na oder ni prišlo v poštev, avtorske pravice bi bile astronomsko drage. Zato torej uprizoritev, ki je nastala "po motivih", v (danes pogosto prakticiranem) ustvarjalnem procesu z igralci. Vse ključne teme človeštva so zvedene v (modno) revijo prizorov, priča smo vključevanju v avditorij, a kakega globljega smisla takega početja ni. Večkrat razglašano spoštovanje do sočloveka in planeta bi se moralo preliti tudi v avditorij, pa se žal ni.
Res so piščanci, krave in svinje danes najbolj usmiljenja vredna, zatirana bitja. Harari kot vegan je seveda pri tem še posebej občutljiv in neizprosen, a odrsko uprizarjanje kljub nekaterim efektnim domislicam, kompleksnim kostumom in veščemu oblikovanju svetlobe (Sonda) zvečine ne zareže globlje od prostočasnega zabavljaštva.