Avstrijska državna nagrada Maji Haderlap

Znani so dobitniki letošnjih avstrijskih državnih nagrad za umetnost, ki jih bodo podelili 25. novembra. Državne nagrade za umetnost po izboru strokovne komisije podeljuje zvezni minister za kulturo, po statusu jih lahko pogojno primerjamo s slovenskimi Prešernovimi nagradami.
"Letošnji nagrajenke in nagrajenci opozarjajo na širok spekter umetniškega ustvarjanja v Avstriji: umetnost, ki je pritegnila tudi mednarodno pozornost in ki je pogosto kažipot," je zapisal avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg, ki je pristojen tudi za EU, umetnost, kulturo in medije.
Maje Haderlap od izida romana Angel pozabe (Engel des Vergessens) leta 2011 tudi avstrijski podeljevalci priznanj niso mogli ignorirati - od nagrade Ingeborg Bachmann, ki je najpomembnejša nagrada za prvenec v nemškem jeziku, do nagrade Bruna Kreiskyja za politično knjigo leta. V celotnem prostoru literature v nemškem jeziku so potem sledile še druge prestižne nagrade, nazadnje nagrada Maxa Frischa, ki je najpomembnejša švicarska literarna nagrada. Tudi odmeve ob prvih prevodih romana je mogoče meriti z nagradami - v Franciji je dobila Maja Haderlap nagrado za najboljši v francoščino prevedeni prvenec, navsezadnje pa so jo doletela tudi slovenska priznanja, nagrada Mira ženskega odbora slovenskega Pena in red za zasluge "za izjemen literarni prispevek k umestitvi manjšinske in identitetne problematike v avstrijski, širši nemško govoreči in srednjeevropski prostor".
Pred veliko avstrijsko državno nagrado pa je prišlo verjetno še pomembnejše državno priznanje, ki sicer nima takšnega statusa: ob 100. obletnici ustanovitve Republike Avstrije je bila Maja Haderlap slavnostna govornica na osrednji državni prireditvi. Pomena tega izbora - povabil jo je kajpak kabinet predsednika Alexandra Van der Bellna in ne kanclerja Sebastiana Kurza - ni mogoče dovolj poudariti. Predstavnica manjšine, ki je morala molčati in je bila zamolčana, je nagovorila politike in državljane z najbolj privilegirane pozicije. Zakaj prav ona? Zato ker je prav ona zgodbo o slovenski manjšini v romanu Angel pozabe večinskemu prebivalstvu povedala tako, da ji je prisluhnilo. In ker jo je tudi slovenski manjšini povedala tako, da je delovala kot katarza in sprožilni povezovalni moment. Povedala jo je tako, da so tudi drugi končno upali začeti pripovedovati svoje zgodbe.