90 let Brede Pugelj: Vsi njeni odri

Breda Pugelj je še zadnja iz tiste prve, pionirske generacije igralcev mariborske Drame, ko so bili diplomanti še redki. Njene dejavnosti so raznovrstne in do poznih let je bila aktivna.

Rodila se je 5. oktobra 1934 v Ljubljani. Končala je klasično gimnazijo, obiskovala tudi baletno šolo ljubljanske Opere in diplomirala leta 1958. na tedanji Akademiji za igralsko umetnost. Prihaja iz močne generacije, z njo so diplomirali Polde Bibič, Rudi Kosmač, Zlatko Šugman. Mentorica jim je bila Vida Juvanova.

Poklicno pot je začela kot članica SLG Celje, kjer je bila dve leti, tam jo je dramaturg in umetniški vodja Herbert Grün navdušil za prevajanje. Nato se je zaposlila v Drami SNG Maribor, kjer je ostala do upokojitve leta 1992. Odigrala je skoraj 120 vlog, v kar sedmih Shakespearjevih dramah je igrala velike vloge. Začela je v Celju z Julijo, nadaljevala v Mariboru s Hero in Ofelijo. Njena najljubša vloga na mariborskem odru je bila Eva v Topolovi predstavi Mačka na tračnicah v režiji Dušana Jovanovića. Pa Matilda v dveh Partljičevih Ščukah.

"Ponavadi se igralke pritožujejo, da jih prehitro zasedajo v vloge mam na odru. Nikakor se nisem dokopala do zrelih vlog. Zamudila sem prehod na karakterne vloge, ki sem si jih zelo želela. Potem pa sem naenkrat igrala starke. Prvih trideset let igralstva se nimam kaj pritoževati," mi je priznala v intervjuju pred desetletjem. Sodelovala je tudi v muzikalih mariborske Opere, pa na filmu, v televizijskih igrah in nadaljevankah.

Odraščala je brez očeta, ki je bil operni pevec in profesor francoščine na klasični gimnaziji. Mama, Tržačanka, je bila učiteljica glasbe.

Prevedla je več kot štirideset proznih in dramskih del ter strokovne literature in operni libreto. Pri prvih prevajalskih korakih ji je stala ob strani urednica dr. Kristina Brenkova. Prevajala je tudi za Obzorja, za urednika Jožeta Košarja. Prihajati z vaj ali predstav domov in sedati redno za pisalni stroj k prevodom je bilo kar naporno. Zlasti, ker sta na mamo čakala tudi njena otroka Pika in Jaš, ki "sta imela pravico do moje stoodstotne nedeljene pozornosti. Tik pred odhodom na vajo, predstavo, celo premiero, sem jima še pripravljala večerje," se spominja.

S pedagoškim delom je začela v pokoju. Leta 1994 se je kot pedagoginja pridružila Dramski šoli v okviru Slovenske matice in "Komarja". Igralec Marjan Bačko je takrat ustanovil "Komarja" - Komedijo Maribor - in vzporedno z njim dramsko šolo. Kasneje je ustanovila svoje društvo Dramske delavnice za osnovnošolce in srednješolce, s katerimi je do 2016. redno pripravljala do dve novi uprizoritvi na leto.

Doslej so izšla njena dela za otroke Škrat Matevž in Razigrana, štiri dramska besedila za mlade in dela napisana za uporabnike Varstveno-delovnega centra Polž, zbrana v knjigi Želim, hočem, zmorem. Napisala je tudi roman Cesta do proge, zanimiv prvenec pri 87 letih. Večkratna je bila finalistka Pesniškega turnirja v Mariboru.

Po upokojitvi je začela raziskovati vlogo umetnosti v psihoterapiji in se posvetila psihodrami, plesni in glasbeni terapiji. Opravila je diplomo iz strokovnih predmetov na Srednji zdravstveni šoli v Mariboru in štirimesečno prakso na Dinamični psihiatriji Menterschwaige v Münchnu. Ker ji kljub zahtevku klinike ZR Nemčija ni izdala dovoljenja za daljše bivanje in redno delovno razmerje, se je vrnila v Maribor in prevzela pouk predšolskih otrok na Baletni šoli (danes Konservatorij), kjer je sodelovala devet let.

Pridobljeno znanje psihoterapije je leta 1993 realizirala v na novo ustanovljenem Varstveno delovnem centru Polž.

Pred enajstimi leti sem na Komornem odru SNG Maribor občudovala sadove Bredinega dela z gojenci Polža. Praznovali so njegovo dvajsetletnico s predstavo Sirota Jerica, ki jo je napisala, priredila, uglasbila, koreografirala. Dvajset varovancev vseh starosti je odigralo, odpelo, odplesalo predstavo, ki jo je njihova mentorica senzibilno ukrojila po njihovi meri in zmožnostih. V vsakogar je po njegovih sposobnostih ali prikrajšanostih usmerila žaromet pozornosti, vsakomur je našla prav tistega nekaj (več), kar še zmore. Brez pokroviteljskega usmiljenja, brez patetiziranja, z mehko odločnostjo jih je vodila skozi predstavo. Vsi so prispevali dobesedno po svojih močeh, četudi je kdo samo trenil z očmi ali si prst približal k ustom ali z velikim trudom artikuliral ''ja''. Z neizmerno energijo in dolgomesečnimi vajami, z nevsakdanjim trudom jim je uspelo. Nad sintesajzerjem je bila obrnjena v nastopajoče kot v odzivni zborček, dajala je ritem, z odločnimi akordi jih je vedno znova dramila, spremljala petje in pogosto mukoma izrečene besede, vodila, šepetala, tolažila, na koncu objemala, jokala s svojo četico nastopajočih. Bilo je kruto elementarno, pretresljivo ganljivo.

Do poznih let je bila na odru, tako drugačnem od tistega prvotnega, njenega."Vedno sem vozila po več tirih, in če delaš preveč na širino, mogoče ne greš tako v globino," razmišlja danes.

Iskrene čestitke jubilantki za vse bogato delo.