Ni bila polna Dvorana Ondine Otta Klasinc, kot bo (predvidoma) v petek na slavnostnem odprtju 60. Borštnikovega srečanja in predstavi Lapis Lazuli Euripides Laskaridisa. Bila pa je polna tribuna na odru te dvorane in vzdušje je bilo morda še boljše. Slavnostno, ker je bila to prva predstava na jubilejnem festivalu, a hkrati bolj posvečeno gledališko. Aplavz pa tak, kot zna biti sicer samo na premierah: glasen in dolg, publika pa celo na nogah.
Roman Fahrenheit 451 Raya Bradburyja je izšel leta 1953. François Truffaut je posnel leta 1966 film, ki je veljal za skoraj tako kultnega kot roman, pred sedmimi leti se je podviga kljub dokaj zvezdniškim imenom veliko manj uspešno lotila mreža HBO z režiserjem Raminom Bahranijem.
Italijanski gledališčniki, avtorji zasnove in režiserji predstave Sara Bonaventura, Claudio Cirri in Daniele Villa (ki je tudi avtor besedila), ne bi mogli najti bolj pravega časa in medija za obuditev tega teksta. Po koncu druge svetovne vojne je bila ideja o svetu, ki preganja branje knjig, kritično mišljenje in osebno svobodo, intrigantna, vendar res oddaljena distopija. Bradbury jo je postavil v čas okoli leta 2050, kar se je zdelo nedoločna prihodnost. Danes je to zelo otipljiva prihodnost, ne več spekulativno vznemirljiva, temveč skoraj logična, skoraj realistična. Kakšno grožnjo pa lahko predstavlja prepoved knjig v svetu, v katerem 42 odstotkov Slovencev v zadnjem letu ni prebralo niti ene knjige? V svetu, v katerem je toliko motilcev branja, da tudi nadpovprečno izobraženi več ne zmorejo koncentracije za kontinuirano in poglobljeno branje? In kako abstraktna bi lahko bila grožnja cenzure v času, ko eni mečejo iz knjižnic knjige z LGBT+ tematiko, drugi pa knjige, v katerih so avtorji pred več desetletji uporabili besedi črnec ali mulat? Pa tudi divjanje ognjev, ki neustavljivo požirajo vse, kar je nekoč živelo - cele vrste knjig ali cele živalske in rastlinske vrste -, postaja v času klimatskih sprememb vsakdanjost. In kaj bi lahko rekli o možnosti kritičnega mišljenja in svobodne volje v času putinov, trumpov, muskov?
Ko distopija postane (duhovit) realizem
Italijanski gledališčniki so po snovalnem principu v predstavo vključili vse te kontekste, jih demonstrativno sprevračali, relativizirali in spodmikali. Samovšečno zadovoljstvo tistih, ki mislijo, da še gojijo kritično mišljenje, so spodnesli s testom o politični ureditvi na državnem nivoju in nivoju Evropske unije. Katero telo je zakonodajno, kdo odloča o vojnem stanju? Imaginariju konca knjig pa so samonanašalno dodali projekcijo konca gledališča, kot ga poznamo. V Bradburyjevi viziji knjižno kulturo ohranjajo tako imenovani knjigarji, ubežniki, ki so postali žive knjige, ker so se naučili na pamet cele knjige. Predstava seveda razdeviči tudi to utopijo. Človeški spomin je nezanesljiv, manipulabilen in manipulativen. Že v prologu nam odigrajo brezplodno učenje teksta na pamet, na koncu pa nam demonstrirajo, kaj bi se med vsemi možganskimi preobrazbami lahko zgodilo z relativno kratko zgodbo, Kafkovo Preobrazbo. Pa z gledališčem? Tudi tukaj izvede predstava duhovit obrat: na koncu v SNG Maribor leta 2050 nastopijo klovni - zabavi namenjeni relikti nekdanjega gledališča. A dobri performerji - Flavia Comi, Davide Fasano, Fabio Mascagni, Radu Murarasu, Cristiana Tramparulo - tudi iz tega naredijo dober gledališko-plesni prizor. V popolnem nasprotju s filmskimi priredbami in na sledi ideji o utišanem, prepovedanem gledališču je to manifestativno antispektakularno, tako rekoč revno gledališče, ki zna "narediti gledališče" tudi iz tega manka. Zdravilni ogenj je bil vsekakor dobra, zdravilna izbira za začetek festivala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
