Novi celovečerec Jima Jarmuscha je letos doletela ena najbolj nenavadnih usod v filmskem svetu v zadnjih letih. Film bi moral premiero doživeti maja na festivalu v Cannesu, in ko so vsi mediji njegovo uvrstitev v program že razglašali za zakoličeno, je naenkrat udarila novica, da so film – zavrnili. Nihče ni vedel, kaj se je zares zgodilo, nasploh je bilo čudno, da bi kaj takega doletelo tako slovitega in legendarnega filmarja, ki je za povrh prav v Cannesu svoje filme predstavljal že od začetka kariere v osemdesetih letih (leta 2016 kar dva: Paterson in Gimme Danger). Takrat je bilo jasno, da bo film namesto tega upal na uvrstitev na septembrski festival v Benetkah. To se je tudi zgodilo, vse ostalo pa je zgodovina: film je na Mostri osvojil glavno nagrado, prestižnega zlatega leva.
Da bi zavrnjen film prehodil takšno pot od pekla do raja, je nekaj res redkega. Zdaj, ko lahko film vidimo v sklopu Liffa, se lahko tudi gledalci pri nas prepričajo, da je resnica nekje vmes. Da torej film ni niti tako slab, da bi si zaslužil zavrnitev, niti tako odličen, da bi mu prisodili zlatega leva. Film nam ponudi tri ločene epizode oziroma kar kratke filme, ki predstavljajo razmislek o odnosu med glavnimi akterji in njihovimi starši. Čeprav se film ponaša z zvezdniško zasedbo, v kateri najdemo Adama Driverja, Toma Waitsa, Cate Blanchett, Charlotte Rampling, Vicky Krieps in druge, gre pravzaprav za nizkoproračunski film, ki ne presega produkcijskega nivoja dialoških prizorov v enem samem interierju.
Simpatičen film o odnosu do naših staršev
A če kdo, potem zna prav Jim Jarmusch iz takšnih situacij izluščiti tisto toplo in humorno plat človeških odnosov tam, kjer ti niso povsem funkcionalni. Oče mati sestra brat ni film, ki bi ga krojile velike besede in globoki dialogi, temveč film, v katerem blestijo neprijetni trenutki tišine. Prav tovrstne detajle znajo izvrstno odigrati le tisti najbolj izkušeni igralke in igralci, ki jih tu res ne manjka. Še posebej blestita oba veteranska igralca Charlotte Rampling in Tom Waits, ki pričarata vse nelagodje, ki ga "odrasli otroci" občutijo ob vrnitvi domov k staršem.
Jarmusch se s tem avtorskim omnibusom na ta način vrača k nekoliko bolj sproščenim filmom svoje kariere, kot je Kava in cigarete (Coffee and Cigarettes, 2003), in se umika od resnejših, bolj filozofskih filmov, kot so Duh psa: Samurajeva pot (Ghost Dog: The Way of the Samurai, 1999), Meje razuma (The Limits of Control, 2007) in Paterson (2016). Pri tako izkušenem avtorju je vedno lepo videti, da v pozni fazi kariere spet najde sproščenost in mir v ustvarjanju, in tokratni film vsekakor daje vtis filma, s katerim mu je to uspelo. Oče mati sestra brat kljub humornemu tonu ponudi čustven razmislek o tem, kako se z leti spreminja odnos do naših staršev od iritiranosti nad njihovim vedenjem do globoke žalosti po njihovi smrti. Morda ne gre za vrhunec Jarmuschevega ustvarjanja, zagotovo pa za zelo simpatičen povratek k svojemu avtorskemu bistvu, zaradi česa se film zelo lepo umešča v režiserjev vplivni filmski opus.
