Vroče. Soparno. Prilegla bi se ledena osvežitev. Na primer sladoled ali kaj podobnega. Seveda ga lahko kupimo. Izbira je kar spodobna, kakovost pa - kakor kje. A načeloma naj bi bila zadovoljiva, higienska neoporečnost pa prav tako. Seveda ga lahko pripravimo tudi doma. Najpreprosteje je sicer iz industrijskih pripravkov - a tak načeloma nima smisla, če hočemo pripraviti kaj zares domačega.
V osnovi je sladoled dokaj preprosta sladica. Mlečnega pripravimo iz mleka, sladkorja, dodatkov za okus - vanilija, čokolada, kava, karamel, mleta jedrca lupinarjev (orehi, lešniki, arašidi, pistacije ...) in še kaj bi se našlo, pogosto tudi jajca pa sladka smetana za bolj kremasto strukturo in morda škrob ali želatina za rahlo zgostitev. Osnova vodnega je zmes sadnega soka ali kaše, lahko tudi primernih koščkov sadja, in sladkornega sirupa (v vodi do primerne gostote skuhan sladkor). Podoben je zadnje čase zelo popularni jogurtov sladoled, narejen podobno kot vodni, a z dodatkom jogurta. Lahko se lotimo še kakega bolj drznega eksperimenta, na primer slanega, zelenjavnega, sirovega, celo mesnega sladoleda.
Stvar se zaplete, ko je treba maso zamrzniti. Nočemo, da bi bila struktura trda kot led ali celo kamen, ampak si želimo čim bolj kremasto. Zato je treba osnovo med zamrzovanjem mešati in ob tem strgati zamrznjeni del z oboda in dna posode. Prav to počne stroj za pripravo sladoleda. Cenejši za domačo rabo imajo posodo, ki jo je treba vsaj 24 ur pred uporabo ohlajati v zamrzovalniku. Precej dražji imajo zamrzovalno enoto že vgrajeno. Po starem so delali sladoled tako, da so v večjo posodo dali zdrobljen led, zmešan s soljo, vanj pa manjšo kovinsko posodo s sladoledno maso, nato so z lopatico ročno mešali in strgali obod, vse dokler se zadeva ni primerno strdila. Gre tudi tako, da posodo s sladoledno zmesjo damo v zamrzovalnik, nato pa vsakih deset ali 15 minut vzamemo ven, temeljito premešamo in damo nazaj, vse dokler se zadeva primerno ne strdi. A strukturo profesionalnih izdelkov na vse opisane načine težko dosežemo.
