Novinar in pisatelj Saša Milivojev, ki je več let živel in ustvarjal v Dubaju, je 25. februarja neznano kam izginil. Njegova družina je sprožila obsežno mednarodno iskanje, saj je z njim popolnoma izgubila stik. Po petindvajsetih dneh se je Milivojev vrnil v Srbijo in razkril ozadje svojega izginotja. Oblasti v Združenih arabskih emiratih so ga namreč aretirale, zaprle v samico in obtožile vohunstva za Iran, poroča medij Nova.rs.
Milivojev je neposredno pred aretacijo dalj časa bival v iranskem mestu Širaz. Tamkajšnji mediji, vključno s časopisom Tehran Times, so objavili njegovo pesem o genocidu v Gazi. Ko se je vrnil v Dubaj, so ga varnostni organi nemudoma pridržali. Očitali so mu sodelovanje z iransko službo Sepah oziroma Korpusom islamske revolucionarne garde.
"Nataknili so mi lisice in mi zavezali oči s črno masko. Z luksuznim terencem so me odpeljali neznano kam v puščavo. Spomnim se vožnje v hrib. Grozili so mi s smrtjo in mislil sem, da me bodo vrgli v prepad. Jokal sem in prosil, naj me ne ubijejo, oni pa so se smejali in govorili, da to lahko storijo," je povedal.
Obtožbe o vohunstvu in stiki z iransko gardo
Policisti so mu odvzeli mobilni telefon in osebne stvari. Nato so ga zaprli v samico, kjer so ga več dni zaporedoma več ur zasliševali. Grozili so mu s fizičnim nasiljem in desetletno zaporno kaznijo. Preiskovalci so zahtevali priznanje, da dela kot terenski agent za iransko službo in da jim posreduje občutljive informacije o vojnih ladjah v Zalivu. Milivojev zatrjuje, da ni imel česa priznati, saj obtožbe niso bile resnične.
Kljub temu priznava, da je imel stike s pripadniki iranske garde. Z njimi se je srečal ob podaljševanju iranskega vizuma. "Prijateljsko so me povabili na kosilo. Povedali so mi, da jim je v čast gostiti takšnega avtorja v Iranu. Vprašali so me, kaj lahko skupaj storimo za Palestino, jaz pa sem jim pojasnil, da nimam nobene moči, le talent za pisanje," pojasnjuje Milivojev. Iranci so nato poskrbeli za objavo njegovih del v tamkajšnjih medijih, kjer je nastopal izključno kot neodvisen umetnik in mislec. Njegov edini cilj je bil, da s svojo poezijo opozori na trpljenje drugih.
Rešitev po diplomatskem pritisku in deportacija
Zasliševalci niso verjeli njegovim pojasnilom. Opominjali so ga, da so oni gospodarji sveta in da mu nobena tuja organizacija ali veleposlaništvo ne bo pomagalo na prostost. Pisatelj je v samici preživljal izjemno težke trenutke. Razmišljal je celo o samomoru. Iskal je način, kako bi razbil steklo in si prerezal žile brez prevelike fizične bolečine. V obupu je na zid z vijakom celo vrezal klic na pomoč bogu.
Po triindvajsetih dneh v samici so mu oblasti sporočile, da ga čaka deportacija v Beograd. Njegova družina in prijatelji so v tem času sprožili pravo ofenzivo za njegovo iskanje. Kontaktirali so Interpol, ministrstva in številna veleposlaništva na Bližnjem vzhodu. Milivojev verjame, da so ga rešili močni diplomatski pritiski. "Nekdo mi pomagal, a ne vem natančno kdo. Vsi so klicali v Abu Dabi in Dubaj," ugotavlja. Obenem se zahvaljuje svoji družini, srbskemu notranjemu ministrstvu in varnostnim službam več drugih držav, ki so se zavzele zanj.
Združeni arabski emirati so mu ob deportaciji trajno preklicali zlato vizo, ki jo je pred tem prejel od njihovega ministrstva za kulturo kot pomemben mednarodni avtor. Milivojev ne skriva razočaranja nad državo, v kateri je ustvaril svoja najvidnejša dela, med njimi romane Deček iz Rumene hiše in Ljubezen ter smrt v Dubaju. Poudarja, da je o Emiratih vedno pisal z največjo ljubeznijo in da si takšne obravnave ni zaslužil.
