
V vlogi reševalca ali gasilca je Anže Albreht s sodelavci mnogokrat prvi na kraju prometne nesreče. Zadnje čase pa se dogaja, da fotografije krvavih tragedij še pred njihovim prihodom pridejo na splet.
"Nedavna prometna nesreča na Jesenicah me je povsem vrgla iz tira. Možakar se je z avtom zaletel v kamion in ostal ujet pod polpriklopnikom. Na kraju ni bilo še niti intervencijske ekipe, ki bi preverila stanje žrtev, ko je bila fotografija že objavljena na facebooku," je nad "željo po obveščanju" nekaterih zgrožen sogovornik. Pred dnevi je tik po hudi prometni nesreči na dolenjski avtocesti, v kateri sta umrli dve osebi, po spletu zakrožila fotografija s kraja nesreče.
Prej na spletu kot pri družini
V zapisu na strani Intervencija.si, pod naslovom Če ne objaviš, se ni zgodilo, skuša sogovornik Albreht, tudi ustanovitelj Zavoda Reševalni pas, tistim s prehitrimi prsti razložiti, zakaj takšne ali še nazornejše objave - denimo gasilcev s črno vrečo s truplom v rokah - niso v redu. "Se kdo vpraša, ali morda objavo in vso to grozo vidi otrok ali žena ponesrečenega? Čez dve uri pa na vrata potrka policist, ki pride skrušeno in empatično povedat tragično novico. Kaj mu bo rekla žena? Da je že videla na facebooku in zakaj da je hodil toliko časa?" poudarja Albreht in se sprašuje, ali smo res postali družba, v kateri tragedija postane naša hrana.
V nesreči na gorenjski avtocesti je umrl tujec, kar pomeni, da vest o tragediji do svojcev pride še veliko kasneje kot pri nas. Več ur po objavi na spletu! Tudi po zaslugi administratorjev so te fotografije sicer hitro izginile iz skupine na facebooku, a jih je avtor, ki očitno sploh ni razumel, kaj je narobe, hitro spet objavil. In zakaj ljudje, namesto da bi ponesrečencu vsaj skušali pomagati, raje fotografirajo krvav prizor? Po 130. členu kazenskega zakonika je opustitev pomoči celo kazniva: "Kdor ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z zaporom do enega leta."
Na pomoč tudi zastori
Sogovornik Albreht na različnih platformah, največkrat pa s ciljem ozaveščanja o vzpostavitvi reševalnega pasu ob nesreči, sam objavlja fotografije, a nikoli s kraja prometne nesreče, samo zastojev. Nujno je poudariti, da se radovednost voznikov, ki spremljajo nesrečo na drugi strani avtoceste, namesto da bi pazili, kako sami vozijo, nemalokrat kaznuje - v najboljšem primeru z zastoji, v slabšem s še kakšnim trčenjem, kar je že v osnovi nevarno, dodatno pa obremenjuje še prve posredovalce. Radovednežem naslajanje nad nesrečami lahko preprečijo s tehnično rešitvijo, 102 metra dolgimi in dva metra visokimi zastori oziroma zavesami, ki jih imajo v Darsu. Testirane so na hitrost vetra do 40 kilometrov na uro, a je treba ob njihovi postavitvi paziti, da ne ovirajo reševanja ali motijo preiskave.
Radovednost je lahko zelo nevarna
Vsak nevsakdanji dogodek na cesti je "izredno zanimiv" za druge udeležence v prometu, ki želijo natančno vedeti, kaj se je zgodilo, o radovednežih pravijo na Generalni policijski upravi (GPU). "Radovednost v prometu je lahko zelo nevarna, saj odvrača pozornost voznikom in vpliva na pretočnost prometa. V najboljšem primeru povzroči kratkotrajne zastoje, ki razburjajo vse, ki se s tem srečajo. Pogosto lahko zaradi manjše prometne nesreče ali okvare vozila pride do večjega ogrožanja, kjer so lahko udeleženci cestnega prometa tudi poškodovani," navaja Drago Menegalija z GPU.
A njihova postavitev zahteva veliko časa, opozarja Albreht: "V pol ure, kolikor denimo traja postavitev zastora, lahko že odstranimo posledice nesreče in sprostimo promet. V takih primerih zavesa niti ni smiselna." Na eni od intervencij v preteklosti pa so jo uporabili in je prišla še kako prav. V nesreči je tovornjak zapeljal s ceste, v njem pa je zgorel voznik. Razbitine so ležale le po enem avtocestnem pasu, a čeprav bi zaradi smrtne žrtve uradno morali zapreti vso avtocesto, so reševalce in gasilce med delom zaščitili z zastori in promet sprostili na enem pasu, kjer je to pač šlo. Njihova uporaba je različna od države do države, povsod pa je tako, da ob postavitvi zastora ekipa izgubi vsaj ene delovne roke za pomoč. Pravila je sicer treba spoštovati, zato se v hujših primerih še vedno zapre cesta, a vsi si, tako Dars kot gasilci in policija, prizadevajo za to, da promet čim prej sprostijo.