Poročni obred v vojni sobi bunkerja je potekal zelo skromno, kar je odražalo takratne razmere. Obred je vodil Walter Wagner, nižji uradnik iz Goebbelsovega ministrstva za propagando, kot priči pa sta prisostvovala Joseph Goebbels in Martin Bormann. Eva Braun, ki ga je več let tajno ljubila, je tako končno dobila uradno priznanje kot njegova soproga.
Njun zakon je trajal manj kot 40 ur. Zakonca sta namreč 30. aprila, ko sta se soočila z neizbežnim porazom, naredila samomor in umrla.
Takoj po poroki je svoji tajnici Traudl Junge narekoval osebno oporoko in politični testament. Eva Braun je v tistem času pisala zadnje pismo svoji sestri. Oporoka je vsebovala dva ločena dela. V osebnem delu je Hitler zahteval, da vse njegovo premoženje preide v roke Nacional-socialistične nemške delavske stranke (NSDAP) oziroma nemški državi, če stranka ne bi več obstajala. Posebej je poudaril svojo umetniško zbirko. Slike, pohištvo in osebne predmete je namenil za načrtovano galerijo v Linzu, mestu, ki ga je imel za svoj dom. Eve Braun v kontekstu dedovanja ni izrecno omenil, temveč jo je navedel le kot svojo soprogo.
Zadnje politične odločitve pred koncem
Politični del oporoke je močno prežemala nacistična ideologija. Hitler je ponovno izrazil svoje antisemitske poglede in Jude obtožil, da so povzročili vojno. S tem je poskušal upravičiti svoja dejanja med vladavino. V dokumentu je pozval k nadaljevanju boja proti nasprotnikom in izkazal globok prezir do zavezniških sil.
Da bi zagotovil nadaljevanje svojega režima, je za predsednika rajha imenoval admirala Karla Dönitza, Josepha Goebbelsa pa je postavil za kanclerja. Prav tako je izrecno zahteval, naj njegovo telo po smrti sežgejo. Želel je namreč preprečiti, da bi njegovi posmrtni ostanki padli v roke sovražnika.
Dokumente je podpisal ob četrti uri zjutraj 29. aprila. Bormann in drugi sodelavci so kasneje poskušali kopije oporoke pretihotapiti iz bunkerja. Ko so zavezniki dokumente po vojni našli, so ti postali pomemben zgodovinski zapis, ki razkriva diktatorjevo razmišljanje v njegovih zadnjih urah.
